Hitro so minila štiri leta in zdi se kot da bi bilo včeraj, ko je Mario Götze s tistim zadetkom v podaljšku Elfu prinesel četrti naslov svetovnih prvakov in tako okronal dominantno predstavo Nemcev. Sicer so morali Nemci dvakrat igrati podaljšek, toda že samo njihova polfinalna predstava in tista demontaža brazilske obrambe na prafaktorje sta povsem dovolj, da si lahko zasluženo lastijo naslov svetovnih prvakov. Seveda so tudi letos prvi favoriti, v kvalifikacijah so gladko dobili vseh 10 tekem z gol razliko 43:4, na lanskem Pokalu Konfederacij pa so se z domala rezervno postavo sprehodili do prvega mesta; pravzaprav je edini kiks Elfa v tem štiriletnem obdobju tisti polfinalni poraz proti domačinu Franciji na EP 2016 – pa tudi na tisti tekmi so dominirali, le da jim žoga (enkrat za spremembo) ni in ni hotela v gol. Toda naslov je zelo težko obraniti – to se je doslej zgodilo le dvakrat, pa še zelo dolgo je tega. Na tretjem SP 1938 je to uspelo Italiji pod vodstvom Vittoria Pozza, ki že dolgih 80 let ostaja edini selektor z dvema naslovoma svetovnih prvakov. Kasneje je ta podvig uspel le še Brazilcem 1962, njihova prva violina Pele se je sicer poškodoval že na drugi tekmi v skupini, toda to je le sprostilo prostor za sambo Garrinche, ki je Carioce ponesel do drugega zaporednega naslova.
Krog favoritov za naslov je zelo ozek – poleg Nemcev so tu še Brazilci (ki gorijo od želje po revanši za tisto sramoto izpred štirih let), Argentinci, Španci in Francozi. In to je bolj ali manj to! Med ostalimi velja morda omeniti Belgijo in evropske prvake Portugalce, a ti dve (sicer sijajni) ekipi po mojem mnenju nimata dovolj konstantnosti, da bi šle do konca – lahko pa komu prekrižata načrte. Za vse ostale načeloma velja, da je njihov domet že preboj iz skupine, morda četrtfinale in – če se komu žreb res odpre – tudi polfinale. Nenazadnje smo že na kar nekaj zadnjih SP imeli presenetljive polfinaliste: 1994 Bolgarija in Švedska, 1998 Hrvaška, 2002 Turčija in Koreja, 2006 Portugalska ter 2010 Urugvaj. Toda ko gre za finale je dovolj zgovoren že samo pogled v zgodovino SP: na zadnjih dvanajstih SP (od vključno 1970) se je v finale uspelo prebiti le sedmim reprezentancam in letos je krog favoritov še toliko ožji, ker se dve od teh sedmih sploh nista uvrstili na SP: Italija in tretja s prejšnjega SP Nizozemska. Predvsem odsotnost Azzurov je voda na mlin Nemcev – Italijani so njihova Nemesis, njihov Angstgegner – Nemci imajo z njimi vedno znova hude težave, na SP jih sploh še niso premagali in tudi njihov zadnji uradni dvoboj v četrtfinalu EP 2016 so Nemci odločili v svojo korist šele po dramatičnem izvajanju enajstmetrovk. Resnici na ljubo je treba tudi povedati, da so imeli Italijani v kvalifikacijah kar nekaj smole – v skupini so naleteli na (pre)močne Špance, v dodatnih kvalifikacijah pa bili na obeh tekmah sicer boljši od Švedov, a če v 180 minutah ne daš gola pač ne moreš napredovati. Po drugi strani so Nizozemci odigrali naravnost katastrofalne kvalifikacije, že tri kola pred koncem so bili brez možnosti za drugo mesto, ki je še vodilo v dodatne kvalifikacije. Med neevropskimi ekipami bom najbolj pogrešal Čile (ki je pred štirimi leti navdušil) ter Gano, verjetno najkakovostnejšo afriško reprezentanco, ki je v skupini izpadla proti Egiptu. Letos tudi prvič po 1986 ne bomo gledali vedno vsem zelo neugodne reprezentance ZDA, ki je v dramatičnem razpletu v zadnjem kolu kvalifikacij CONCACAF izgubila proti Trinidadu ter se ob zmagah neposrednih konkurentov Paname in Hondurasa ni uspela uvrstiti niti v dodatne kvalifikacije proti Avstraliji.
Ozrimo se zdaj še malo po skupinah:
Skupina A (RUS, URG, EGY, KSA) je (pre)lahka in po mojem mnenju tudi premalo kakovostna za SP, kar je predvsem posledica dejstva, da ima Rusija (sicer šele 70. na svetovni lestvici) kot domačin status nosilca. Urugvaj ima preprosto preveč kakovostno in tudi izkušeno reprezentanco, da bi mu v taki skromni konkurenci lahko spodrsnilo. Rusi so sicer domačini, toda zdijo se preskromni, da bi lahko naredili kaj odmevnega. Zato bi prednost ob Urugvaju morda dal Egiptu, še posebej, če bo Salah nared in v formi. Nogometašem Savdske Arabije lahko šejki obljubijo še tako veliko nagrado, a težko, da bodo prišli iz skupine, čeprav so prav tekme med arabskimi »brati« vedno napete in lahko postrežejo s presenečenjem. Bati se je, da bo otvoritvena tekma med Rusi in Arabci prava uspavanka in antipropaganda nogometa – a pustimo se presenetiti.
Skupina B (POR, SPA, MOR, IRI) je izrazito neuravnotežena, vse razen gladkega napredovanja obeh reprezentanc s Pirinejskega polotoka bi sodilo v kategorijo prvovrstne senzacije – z Marokom in Iranom lahko Španci igrajo tudi brez selektorja!
Skupina C (FRA, PER, DAN, AUS) se bo v veliki meri odločila že to soboto na dvoboju Peruja in Danske. Francozi bi namreč ob kakovosti, ki jo premorejo, morali z lahkoto osvojiti prvo mesto, Avstralija sicer lahko koga preseneti, a verjetno na kaj več, kot na kako častno točko ne more računati.
Skupina D (ARG, CRO, ISL, NIG) je ena od najbolj izenačenih in zato najtežjih skupin. Argentina je na papirju sicer izrazit favorit, toda videli smo, s kakšno muko si je šele v zadnjem kolu južnoameriških kvalifikacij zagotovila nastop na SP. Po imenih je ena najmočnejših reprezentanc na svetu, toda ta imena je potrebno »vkomponirati«, predvsem pa podrediti Messijevi virtuoznosti. Hrvati so verjetno najbližji drugemu mestu, tudi tu ne manjka zvenečih imen in težava selektorja je podobna kot pri Gaučih – kako vsakemu nameniti optimalno vlogo v igri, ki bo podrejena kreativnosti Luke Modrića. Islandija (ena od dveh debitantk na SP ) je že na EP 2016 pokazala, da je niti slučajno ne gre podcenjevati, celo tekmo igrajo v visokem ritmu, čakajoč na napako (po navadi ofenzivno naravnanega) nasprotnika. Nigerija je precejšnja neznanka, zanje bo ogromno odvisno od prve tekme proti Hrvatom, če jo izgubijo, bi lahko sledil potop v stilu Kameruna 2014.
Skupina E (BRA, SUI, SRB, CRC) je po kakovosti morda celo najmočnejša. Brazilci so, jasno, daleč pred ostalimi tremi; iluzorno je sicer pričakovati, da bomo še kdaj gledali mojstrovine v stilu Peleja, Socratesa ali Ronaldinha (verjetno danes tudi ni več mogoče tako lepo igrati), toda zdi se, da so Brazilci v zadnjem času spet našli nek svoj prepoznavni slog. Čeprav Kostarike še zdaleč ne gre odpisati (bila je hit prejšnjega SP, prišla do četrtfinala in še tam namučila Nizozemce do enajstmetrovk), bo najverjetneje ključna tekma za napredovanje tista med Srbijo in Švico, slednji bi morda dal majhno prednost. Tej tekmi daje posebno draž dejstvo, da za Švico igra cel kup kosovskih Albancev; upajmo, da glave ne bodo preveč razgrete in da bosta na igrišču prevladala profesionalizem ter športni duh.
V skupini F (GER, MEX, SWE, KOR) so seveda prvi favoriti Nemci – po navadi že takoj na uvodni tekmi »udarijo« svoj pečat na prvenstvo (rezultati njihovih prvih tekem na SP od 2002 naprej so 7:0, 5:2, 4:0 in 4:0), tokrat bi lahko na to mino naletela Mehika, zato je zanjo bolje, da se s to prvo tekmo ne ukvarja preveč, ampak da se skoncentrira na ključni obračun proti Švedom. Ti so v zadnjem času napredovali – izločiti Italijo ni kar tako – a majhno prednost bi vseeno dal mehiški inventivnosti. Korejci bodo sicer veliko tekali gor dol in se neprestano nekaj medsebojno bodrili, a zanje je bržkone rezervirano zadnje mesto.
Tudi skupina G (BEL, ENG, TUN, PAN) je izrazito neuravnotežena. Belgija je ena najboljših ekip na svetu, igra hiter, dodelan in moderen nogomet, pravzaprav ima vse nastavke za kakšen odmevnejši dosežek. Angleži sicer ne morejo brez tradicionalnih »črnih« minut (in živciranja svojih navijačev), a vendarle se zdita Tunis in Panama (druga debitantka tega SP) preskromni, da bi lahko prekrižali račune obema favoriziranima ekipama.
Skupina F (COL, POL, SEN, JAP) se zdi izmed vseh najbolj uravnotežena in zato tudi najbolj nepredvidljiva. Senegal sem gledal pred dnevi na prijateljski tekmi proti Hrvatom in moram reči, da so zelo zanimiva ekipa z velikim potencialom, težava so – kot pri vseh afriških reprezentancah – trenutki nezbranosti, ko jih tekma preveč ponese; posledično se jim podreta disciplina in koncept igre. Kolumbija je pred štirimi leti blestela, a zdaj se bo morala dokazati v povsem drugačnem okolju in atmosferi, kot ga je imela na voljo v skoraj domači Braziliji. Poljska je ena taka »težka konjenica« zvečine korpulentnih fantov, ki bi lahko imeli hude težave, v kolikor jim bodo Afričani in Južnoameričani uspeli vsiliti svoj stil in tempo igre. Od Japoncev sicer ne gre preveč pričakovati, toda morda lahko letos koga presenetijo…
Naj se torej vse skupaj že enkrat začne, naj zmagujejo boljši in – to se mi zdi v luči otvoritvene tekme prejšnjega SP še posebej pomembno izpostaviti – naj sodniki svoje delo opravijo pošteno in kvalitetno!
Krog favoritov za naslov je zelo ozek – poleg Nemcev so tu še Brazilci (ki gorijo od želje po revanši za tisto sramoto izpred štirih let), Argentinci, Španci in Francozi. In to je bolj ali manj to! Med ostalimi velja morda omeniti Belgijo in evropske prvake Portugalce, a ti dve (sicer sijajni) ekipi po mojem mnenju nimata dovolj konstantnosti, da bi šle do konca – lahko pa komu prekrižata načrte. Za vse ostale načeloma velja, da je njihov domet že preboj iz skupine, morda četrtfinale in – če se komu žreb res odpre – tudi polfinale. Nenazadnje smo že na kar nekaj zadnjih SP imeli presenetljive polfinaliste: 1994 Bolgarija in Švedska, 1998 Hrvaška, 2002 Turčija in Koreja, 2006 Portugalska ter 2010 Urugvaj. Toda ko gre za finale je dovolj zgovoren že samo pogled v zgodovino SP: na zadnjih dvanajstih SP (od vključno 1970) se je v finale uspelo prebiti le sedmim reprezentancam in letos je krog favoritov še toliko ožji, ker se dve od teh sedmih sploh nista uvrstili na SP: Italija in tretja s prejšnjega SP Nizozemska. Predvsem odsotnost Azzurov je voda na mlin Nemcev – Italijani so njihova Nemesis, njihov Angstgegner – Nemci imajo z njimi vedno znova hude težave, na SP jih sploh še niso premagali in tudi njihov zadnji uradni dvoboj v četrtfinalu EP 2016 so Nemci odločili v svojo korist šele po dramatičnem izvajanju enajstmetrovk. Resnici na ljubo je treba tudi povedati, da so imeli Italijani v kvalifikacijah kar nekaj smole – v skupini so naleteli na (pre)močne Špance, v dodatnih kvalifikacijah pa bili na obeh tekmah sicer boljši od Švedov, a če v 180 minutah ne daš gola pač ne moreš napredovati. Po drugi strani so Nizozemci odigrali naravnost katastrofalne kvalifikacije, že tri kola pred koncem so bili brez možnosti za drugo mesto, ki je še vodilo v dodatne kvalifikacije. Med neevropskimi ekipami bom najbolj pogrešal Čile (ki je pred štirimi leti navdušil) ter Gano, verjetno najkakovostnejšo afriško reprezentanco, ki je v skupini izpadla proti Egiptu. Letos tudi prvič po 1986 ne bomo gledali vedno vsem zelo neugodne reprezentance ZDA, ki je v dramatičnem razpletu v zadnjem kolu kvalifikacij CONCACAF izgubila proti Trinidadu ter se ob zmagah neposrednih konkurentov Paname in Hondurasa ni uspela uvrstiti niti v dodatne kvalifikacije proti Avstraliji.
Ozrimo se zdaj še malo po skupinah:
Skupina A (RUS, URG, EGY, KSA) je (pre)lahka in po mojem mnenju tudi premalo kakovostna za SP, kar je predvsem posledica dejstva, da ima Rusija (sicer šele 70. na svetovni lestvici) kot domačin status nosilca. Urugvaj ima preprosto preveč kakovostno in tudi izkušeno reprezentanco, da bi mu v taki skromni konkurenci lahko spodrsnilo. Rusi so sicer domačini, toda zdijo se preskromni, da bi lahko naredili kaj odmevnega. Zato bi prednost ob Urugvaju morda dal Egiptu, še posebej, če bo Salah nared in v formi. Nogometašem Savdske Arabije lahko šejki obljubijo še tako veliko nagrado, a težko, da bodo prišli iz skupine, čeprav so prav tekme med arabskimi »brati« vedno napete in lahko postrežejo s presenečenjem. Bati se je, da bo otvoritvena tekma med Rusi in Arabci prava uspavanka in antipropaganda nogometa – a pustimo se presenetiti.
Skupina B (POR, SPA, MOR, IRI) je izrazito neuravnotežena, vse razen gladkega napredovanja obeh reprezentanc s Pirinejskega polotoka bi sodilo v kategorijo prvovrstne senzacije – z Marokom in Iranom lahko Španci igrajo tudi brez selektorja!
Skupina C (FRA, PER, DAN, AUS) se bo v veliki meri odločila že to soboto na dvoboju Peruja in Danske. Francozi bi namreč ob kakovosti, ki jo premorejo, morali z lahkoto osvojiti prvo mesto, Avstralija sicer lahko koga preseneti, a verjetno na kaj več, kot na kako častno točko ne more računati.
Skupina D (ARG, CRO, ISL, NIG) je ena od najbolj izenačenih in zato najtežjih skupin. Argentina je na papirju sicer izrazit favorit, toda videli smo, s kakšno muko si je šele v zadnjem kolu južnoameriških kvalifikacij zagotovila nastop na SP. Po imenih je ena najmočnejših reprezentanc na svetu, toda ta imena je potrebno »vkomponirati«, predvsem pa podrediti Messijevi virtuoznosti. Hrvati so verjetno najbližji drugemu mestu, tudi tu ne manjka zvenečih imen in težava selektorja je podobna kot pri Gaučih – kako vsakemu nameniti optimalno vlogo v igri, ki bo podrejena kreativnosti Luke Modrića. Islandija (ena od dveh debitantk na SP ) je že na EP 2016 pokazala, da je niti slučajno ne gre podcenjevati, celo tekmo igrajo v visokem ritmu, čakajoč na napako (po navadi ofenzivno naravnanega) nasprotnika. Nigerija je precejšnja neznanka, zanje bo ogromno odvisno od prve tekme proti Hrvatom, če jo izgubijo, bi lahko sledil potop v stilu Kameruna 2014.
Skupina E (BRA, SUI, SRB, CRC) je po kakovosti morda celo najmočnejša. Brazilci so, jasno, daleč pred ostalimi tremi; iluzorno je sicer pričakovati, da bomo še kdaj gledali mojstrovine v stilu Peleja, Socratesa ali Ronaldinha (verjetno danes tudi ni več mogoče tako lepo igrati), toda zdi se, da so Brazilci v zadnjem času spet našli nek svoj prepoznavni slog. Čeprav Kostarike še zdaleč ne gre odpisati (bila je hit prejšnjega SP, prišla do četrtfinala in še tam namučila Nizozemce do enajstmetrovk), bo najverjetneje ključna tekma za napredovanje tista med Srbijo in Švico, slednji bi morda dal majhno prednost. Tej tekmi daje posebno draž dejstvo, da za Švico igra cel kup kosovskih Albancev; upajmo, da glave ne bodo preveč razgrete in da bosta na igrišču prevladala profesionalizem ter športni duh.
V skupini F (GER, MEX, SWE, KOR) so seveda prvi favoriti Nemci – po navadi že takoj na uvodni tekmi »udarijo« svoj pečat na prvenstvo (rezultati njihovih prvih tekem na SP od 2002 naprej so 7:0, 5:2, 4:0 in 4:0), tokrat bi lahko na to mino naletela Mehika, zato je zanjo bolje, da se s to prvo tekmo ne ukvarja preveč, ampak da se skoncentrira na ključni obračun proti Švedom. Ti so v zadnjem času napredovali – izločiti Italijo ni kar tako – a majhno prednost bi vseeno dal mehiški inventivnosti. Korejci bodo sicer veliko tekali gor dol in se neprestano nekaj medsebojno bodrili, a zanje je bržkone rezervirano zadnje mesto.
Tudi skupina G (BEL, ENG, TUN, PAN) je izrazito neuravnotežena. Belgija je ena najboljših ekip na svetu, igra hiter, dodelan in moderen nogomet, pravzaprav ima vse nastavke za kakšen odmevnejši dosežek. Angleži sicer ne morejo brez tradicionalnih »črnih« minut (in živciranja svojih navijačev), a vendarle se zdita Tunis in Panama (druga debitantka tega SP) preskromni, da bi lahko prekrižali račune obema favoriziranima ekipama.
Skupina F (COL, POL, SEN, JAP) se zdi izmed vseh najbolj uravnotežena in zato tudi najbolj nepredvidljiva. Senegal sem gledal pred dnevi na prijateljski tekmi proti Hrvatom in moram reči, da so zelo zanimiva ekipa z velikim potencialom, težava so – kot pri vseh afriških reprezentancah – trenutki nezbranosti, ko jih tekma preveč ponese; posledično se jim podreta disciplina in koncept igre. Kolumbija je pred štirimi leti blestela, a zdaj se bo morala dokazati v povsem drugačnem okolju in atmosferi, kot ga je imela na voljo v skoraj domači Braziliji. Poljska je ena taka »težka konjenica« zvečine korpulentnih fantov, ki bi lahko imeli hude težave, v kolikor jim bodo Afričani in Južnoameričani uspeli vsiliti svoj stil in tempo igre. Od Japoncev sicer ne gre preveč pričakovati, toda morda lahko letos koga presenetijo…
Naj se torej vse skupaj že enkrat začne, naj zmagujejo boljši in – to se mi zdi v luči otvoritvene tekme prejšnjega SP še posebej pomembno izpostaviti – naj sodniki svoje delo opravijo pošteno in kvalitetno!
RSS Feed
