Tekme osmine finala so postregle s prav vsem, kar lahko ponudi nogometna igra. Če začnemo s tistim najlepšim, že prvi dan sta Francija in Argentina odigrali lepotico prvenstva, to je prva tekma po SP 1998 katero uvrščam na mojo lestvico desetih najlepših tekem, kar sem jih gledal na SP. Ta zdaj izgleda takole:
1. FRA : BRA 5:4 (1:1; 1:1) Četrtfinale - Guadalajara, 21/06/1986
2. ITA : BRA 3:2 Četrtfinalna skupina - Barcelona, 05/07/1982
3. GER : FRA 7:6 (3:3; 1:1) Polfinale - Sevilla, 08/07/1982
4. BRA : NET 3:2 Četrtfinale - Dallas, 09/06/1994
5. FRA : ARG 4:3 Osmina finala – Kazan, 30/06/2018
6. NET : ARG 4:0 Polfinalna skupina - Gelsenkirchen, 26/06/1974
7. NET : ITA 2:1 Polfinalna skupina - Buenos Aires, 28/06/1978
8. ARG : GER 3:2 Finale - Mexico City, 29/06/1986
9. BRA : NET 5:3 (1:1; 1:1) Polfinale - Marseille, 07/07/1998
10. BRA : SZ 2:1 Tekma v skupini - Sevilla, 14/06/1982
V mojem ocenjevanju tekem sem temu epskemu dvoboju med Francijo in Argentino dodelil »samo« devetko, za desetico je zmanjkalo kvalitete v argentinski obrambi, ki je bila znova povsem porozna, Mbappe je sicer mojster, ampak takih sprehodov si resna obramba ne sme dovoliti. Francija igra takole na »refule«, Pogba na trenutke deluje povsem nezainteresirano, potem pa kar naenkrat vžge motor in tiste dolge noge potegnejo proti nasprotnikovemu golu. V takih tekmah na izpadanje se je po zaostanku zelo težko vračati, v tem smislu sta obe ekipi pokazali kvaliteto, Argentina ni popustila in je pretila vse do zadnjega sodnikovega žvižga, toda na koncu jo je pokopala njena katastrofalna obramba. 3-5-2 je potrebno znati odigrati, zahteva zelo specifične tipe igralcev tako v zadnji kot v srednji liniji, Argentina jih nima (ali pa so njihovi najboljši dnevi že davno mimo, kot pri Mascheranu) in Messi gre domov, nikoli ne bo svetovni prvak in nikoli ne bo nasledil Maradone. Domov gre tudi Ronaldo, njegovi Portugalski se je v slabem smislu vrnilo vse, kar jo je vleklo naprej na EP 2016. Urugvaj in Portugalska pravzaprav igrata bolj ali manj podobno in kdor v taki tekmi prvi zadene je v veliki prednosti, lahko se zapre in čaka na novo napako nasprotnika. Godin se je sicer enkrat pustil peljati Ronaldu na limanice in Pepe je takoj zabil, toda ko sta Suarez in Cavani še drugič udarila, je bilo portugalske in Ronaldove zgodbe konec.
Za razliko od prvega dne osmine finala je drugi dan ponudil tisto negativno plat nogometa, igro samo in zgolj na rezultat. Tekmo med Španijo in Rusijo ne morem poimenovati drugače kot farsa. Domačin je sparkiral avtobus v svoj kazenski prostor in čakal na enajstmetrovke, ki že po naravi stvari nudijo psihološko prednost ekipi, ki se celo tekmo brani. Rusi si v 120 minutah niso ustvarili niti ene priložnosti, rešil jih je Pique, ki res nima sreče: pred SP so mu vlomili v hišo, nato mu je Iranec prodal tunel, zdaj pa je zakrivil še enajstmetrovko. Po spletu krožijo dovtipi, da si je Pique (kot Katalonec) pravzaprav želel izpad Španije in ko je videl, da Rusi niti slučajno ne morejo zabiti, je pač iztegnil roko. Toda v bistvu si je Španija sama kriva, po bedasti zamenjavi trenerja je padala iz tekme v tekmo in se zgubljala v neštetih podajah v širino (postavila je nov rekord SP v številu podaj na eni tekmi, kar 770 jih je zbrala že v rednem delu tekme, na koncu pa je presegla tisočico). Hierro ni uspel najti prave formule, ni izkoristil potenciala nogometašev, ki jih je imel na klopi, ni delal pravih menjav, ko jim je šlo za nohte, v igri je puščal igralce, ki so bili vidno utrujeni, adios Espana.
Zvečer je nato rusko – španski farsi sledila še hrvaško – danska, recimo ji komedija zmešnjav. Po furioznem začetku (prvič v zgodovini SP sta dva gola padla tako hitro, že do 4. minute) in dveh kardinalnih napakah obramb se je začelo dansko »raziskovanje vesolja«, nabijali so žoge v zrak proti hrvaškemu golu, Knudsen pa je pred gol metal en aut za drugim. Dalić je prvič v svoji kratki selektorski karieri naletel na malo bolj izkušenega kolega, starega mačka Hareide-ja, ki je pogruntal, kako nevtralizirati močno hrvaško sredino, v nadaljevanju pa nasprotniku nastavil še dodatno past v obliki ofenzivno naravnanega vezista Schoeneja, on in Knudsen na tekmah v skupini sploh nista igrala. Hrvaška je reagirala na negativen način, namesto pritiska na nasprotnikovo zadnjo linijo je v strahu pred globinskimi podajami pomaknila svoje glavne adute nazaj, to je bilo še posebej vidno v drugem polčasu. V podaljšku je nato vendarle prišla do izraza kvaliteta, ena genialna podaja Modrića bi pravzaprav morala odločiti tekmo, a kaj, ko je njen avtor nato zgrešil penal; v tistem trenutku sem pomislil, da je hrvaških upov konec. Toda tako kot se je Portugalcem vse vrnilo milo za drago, se je zdaj končno enkrat sreča nasmehnila tudi Hrvatom (in jim vrnila za nesrečne izpade proti Turčiji in Portugalski na EP). Za nevtralnega opazovalca je bilo streljanje enajstmetrovk skoraj smešno, na koncu je Subašić s tremi obrambami izenačil rekord SP, ki ga je doslej sam držal Portugalec Ricardo (POR : ENG, četrtfinale 2006). Saj razumem, da je pritisk gromozanski, ampak tako slabo penalov ne izvajajo niti v mlajših kategorijah! S častno izjemo Kjaera so vsi nekaj plasirali po tleh in upali, da bo vratar poletel v nasprotni kot. Ko je pristopil k izvajanju Modrić, sem se prijel za glavo – ko igralec zgreši penal v rednem delu, se ga ja ne da streljati še v shootoutu – in res je samo malo manjkalo, da bi zadel Schmeichela v nogo, Bog se usmili…
Švica je tudi proti Švedom začela mlačno, tako, kot že proti Srbiji in to se ji je tokrat za spremembo maščevalo. Švedi so sicer zgrešili cel kup priložnosti, a ko so si Švicarji sami zabili gol, poti nazaj prek granitne švedske obrambe ni bilo več. Vsa čast Švedom, po tistem tragičnem porazu z Nemci so se dvignili in zdaj so v četrtfinalu. Tam se bodo pomerili z Angleži, ki so končno razbili urok enajstmetrovk, čeprav so tudi tokrat že zaostajali in le nespretnosti zadnjih dveh kolumbijskih strelcev se imajo zahvaliti za napredovanje. Sicer so Angleži večji del tekme dominirali, a ko je Kolumbija z že tretjim golom visokega Mine (zabil je že Poljski in Senegalu) v sodnikovem podaljšku izenačila, je bil pri Angležih opazno prisoten strah, tisti strah, ki hromi noge in ekipi preprečuje normalno igro. Tokrat so se izvlekli, kdo ve, kako bo naslednjič.
Naveza Willian – Neymar se vedno bolj kaže kot ključna os, okoli katere se vrti brazilska igra, ki je iz tekme v tekmo bolj konkretna in dodelana – proti Mehiki so na trenutke že čarali. Mehika se je v prvem polčasu še nekako držala in skušala parirati, a ko so v drugem Brazilci dvignili tempo in intenzivnost, je pod pritiskom popustila. Mehičani se po odličnem začetku prvenstva znova poslavljajo v osmini finala, to se jim je zdaj zgodilo že sedmič zapored. Za večerni dvoboj med Belgijo in Japonsko smo mnogi mislili, da bo šlo za en čisti dolgčas in za zanesljivo zmago Belgije. Toda dobili smo sijajno predstavo, ki v drugem polčasu v ničemer ni zaostajala za tekmo med Francijo in Argentino. Vsa čast samurajem, niso dovolili, da bi si jih zapomnili po kalkulantskem pristopu proti Poljakom, namesto tega so napadli favorizirane Belgijce in jih spravili na rob izpada! Japonci vsake toliko časa na SP odigrajo eno zanje povsem netipično tekmo, pred 8 leti so v Južni Afriki razbili Dance v tekmi, ki je odločala o napredovanju iz skupine. Tukaj bi se morda po vodstvu z 2:0 morali malo potegniti nazaj in se zapreti, a so še vedno jurišali proti belgijskim vratom. Belgijski selektor je zadel z menjavama, ki sta mu pomagali vnovčiti objektivno prednost v kvaliteti in v višini, tista zadnja kontra je bila kot iz učbenikov in Belgija je postala prva reprezentanca, ki je v tekmah na izpadanje kdaj koli nadoknadila zaostanek dveh golov. Ampak res mi je žal srčnih sinov vzhajajočega sonca, poslovili so se kot gospodje, slačilnico so zapustili takšno, kot je bila, ko so vanjo vstopili, vse pospravljeno, na mizi pa napis hvala v ruščini. Ni ostalo neopaženo in ne bo pozabljeno!
1. FRA : BRA 5:4 (1:1; 1:1) Četrtfinale - Guadalajara, 21/06/1986
2. ITA : BRA 3:2 Četrtfinalna skupina - Barcelona, 05/07/1982
3. GER : FRA 7:6 (3:3; 1:1) Polfinale - Sevilla, 08/07/1982
4. BRA : NET 3:2 Četrtfinale - Dallas, 09/06/1994
5. FRA : ARG 4:3 Osmina finala – Kazan, 30/06/2018
6. NET : ARG 4:0 Polfinalna skupina - Gelsenkirchen, 26/06/1974
7. NET : ITA 2:1 Polfinalna skupina - Buenos Aires, 28/06/1978
8. ARG : GER 3:2 Finale - Mexico City, 29/06/1986
9. BRA : NET 5:3 (1:1; 1:1) Polfinale - Marseille, 07/07/1998
10. BRA : SZ 2:1 Tekma v skupini - Sevilla, 14/06/1982
V mojem ocenjevanju tekem sem temu epskemu dvoboju med Francijo in Argentino dodelil »samo« devetko, za desetico je zmanjkalo kvalitete v argentinski obrambi, ki je bila znova povsem porozna, Mbappe je sicer mojster, ampak takih sprehodov si resna obramba ne sme dovoliti. Francija igra takole na »refule«, Pogba na trenutke deluje povsem nezainteresirano, potem pa kar naenkrat vžge motor in tiste dolge noge potegnejo proti nasprotnikovemu golu. V takih tekmah na izpadanje se je po zaostanku zelo težko vračati, v tem smislu sta obe ekipi pokazali kvaliteto, Argentina ni popustila in je pretila vse do zadnjega sodnikovega žvižga, toda na koncu jo je pokopala njena katastrofalna obramba. 3-5-2 je potrebno znati odigrati, zahteva zelo specifične tipe igralcev tako v zadnji kot v srednji liniji, Argentina jih nima (ali pa so njihovi najboljši dnevi že davno mimo, kot pri Mascheranu) in Messi gre domov, nikoli ne bo svetovni prvak in nikoli ne bo nasledil Maradone. Domov gre tudi Ronaldo, njegovi Portugalski se je v slabem smislu vrnilo vse, kar jo je vleklo naprej na EP 2016. Urugvaj in Portugalska pravzaprav igrata bolj ali manj podobno in kdor v taki tekmi prvi zadene je v veliki prednosti, lahko se zapre in čaka na novo napako nasprotnika. Godin se je sicer enkrat pustil peljati Ronaldu na limanice in Pepe je takoj zabil, toda ko sta Suarez in Cavani še drugič udarila, je bilo portugalske in Ronaldove zgodbe konec.
Za razliko od prvega dne osmine finala je drugi dan ponudil tisto negativno plat nogometa, igro samo in zgolj na rezultat. Tekmo med Španijo in Rusijo ne morem poimenovati drugače kot farsa. Domačin je sparkiral avtobus v svoj kazenski prostor in čakal na enajstmetrovke, ki že po naravi stvari nudijo psihološko prednost ekipi, ki se celo tekmo brani. Rusi si v 120 minutah niso ustvarili niti ene priložnosti, rešil jih je Pique, ki res nima sreče: pred SP so mu vlomili v hišo, nato mu je Iranec prodal tunel, zdaj pa je zakrivil še enajstmetrovko. Po spletu krožijo dovtipi, da si je Pique (kot Katalonec) pravzaprav želel izpad Španije in ko je videl, da Rusi niti slučajno ne morejo zabiti, je pač iztegnil roko. Toda v bistvu si je Španija sama kriva, po bedasti zamenjavi trenerja je padala iz tekme v tekmo in se zgubljala v neštetih podajah v širino (postavila je nov rekord SP v številu podaj na eni tekmi, kar 770 jih je zbrala že v rednem delu tekme, na koncu pa je presegla tisočico). Hierro ni uspel najti prave formule, ni izkoristil potenciala nogometašev, ki jih je imel na klopi, ni delal pravih menjav, ko jim je šlo za nohte, v igri je puščal igralce, ki so bili vidno utrujeni, adios Espana.
Zvečer je nato rusko – španski farsi sledila še hrvaško – danska, recimo ji komedija zmešnjav. Po furioznem začetku (prvič v zgodovini SP sta dva gola padla tako hitro, že do 4. minute) in dveh kardinalnih napakah obramb se je začelo dansko »raziskovanje vesolja«, nabijali so žoge v zrak proti hrvaškemu golu, Knudsen pa je pred gol metal en aut za drugim. Dalić je prvič v svoji kratki selektorski karieri naletel na malo bolj izkušenega kolega, starega mačka Hareide-ja, ki je pogruntal, kako nevtralizirati močno hrvaško sredino, v nadaljevanju pa nasprotniku nastavil še dodatno past v obliki ofenzivno naravnanega vezista Schoeneja, on in Knudsen na tekmah v skupini sploh nista igrala. Hrvaška je reagirala na negativen način, namesto pritiska na nasprotnikovo zadnjo linijo je v strahu pred globinskimi podajami pomaknila svoje glavne adute nazaj, to je bilo še posebej vidno v drugem polčasu. V podaljšku je nato vendarle prišla do izraza kvaliteta, ena genialna podaja Modrića bi pravzaprav morala odločiti tekmo, a kaj, ko je njen avtor nato zgrešil penal; v tistem trenutku sem pomislil, da je hrvaških upov konec. Toda tako kot se je Portugalcem vse vrnilo milo za drago, se je zdaj končno enkrat sreča nasmehnila tudi Hrvatom (in jim vrnila za nesrečne izpade proti Turčiji in Portugalski na EP). Za nevtralnega opazovalca je bilo streljanje enajstmetrovk skoraj smešno, na koncu je Subašić s tremi obrambami izenačil rekord SP, ki ga je doslej sam držal Portugalec Ricardo (POR : ENG, četrtfinale 2006). Saj razumem, da je pritisk gromozanski, ampak tako slabo penalov ne izvajajo niti v mlajših kategorijah! S častno izjemo Kjaera so vsi nekaj plasirali po tleh in upali, da bo vratar poletel v nasprotni kot. Ko je pristopil k izvajanju Modrić, sem se prijel za glavo – ko igralec zgreši penal v rednem delu, se ga ja ne da streljati še v shootoutu – in res je samo malo manjkalo, da bi zadel Schmeichela v nogo, Bog se usmili…
Švica je tudi proti Švedom začela mlačno, tako, kot že proti Srbiji in to se ji je tokrat za spremembo maščevalo. Švedi so sicer zgrešili cel kup priložnosti, a ko so si Švicarji sami zabili gol, poti nazaj prek granitne švedske obrambe ni bilo več. Vsa čast Švedom, po tistem tragičnem porazu z Nemci so se dvignili in zdaj so v četrtfinalu. Tam se bodo pomerili z Angleži, ki so končno razbili urok enajstmetrovk, čeprav so tudi tokrat že zaostajali in le nespretnosti zadnjih dveh kolumbijskih strelcev se imajo zahvaliti za napredovanje. Sicer so Angleži večji del tekme dominirali, a ko je Kolumbija z že tretjim golom visokega Mine (zabil je že Poljski in Senegalu) v sodnikovem podaljšku izenačila, je bil pri Angležih opazno prisoten strah, tisti strah, ki hromi noge in ekipi preprečuje normalno igro. Tokrat so se izvlekli, kdo ve, kako bo naslednjič.
Naveza Willian – Neymar se vedno bolj kaže kot ključna os, okoli katere se vrti brazilska igra, ki je iz tekme v tekmo bolj konkretna in dodelana – proti Mehiki so na trenutke že čarali. Mehika se je v prvem polčasu še nekako držala in skušala parirati, a ko so v drugem Brazilci dvignili tempo in intenzivnost, je pod pritiskom popustila. Mehičani se po odličnem začetku prvenstva znova poslavljajo v osmini finala, to se jim je zdaj zgodilo že sedmič zapored. Za večerni dvoboj med Belgijo in Japonsko smo mnogi mislili, da bo šlo za en čisti dolgčas in za zanesljivo zmago Belgije. Toda dobili smo sijajno predstavo, ki v drugem polčasu v ničemer ni zaostajala za tekmo med Francijo in Argentino. Vsa čast samurajem, niso dovolili, da bi si jih zapomnili po kalkulantskem pristopu proti Poljakom, namesto tega so napadli favorizirane Belgijce in jih spravili na rob izpada! Japonci vsake toliko časa na SP odigrajo eno zanje povsem netipično tekmo, pred 8 leti so v Južni Afriki razbili Dance v tekmi, ki je odločala o napredovanju iz skupine. Tukaj bi se morda po vodstvu z 2:0 morali malo potegniti nazaj in se zapreti, a so še vedno jurišali proti belgijskim vratom. Belgijski selektor je zadel z menjavama, ki sta mu pomagali vnovčiti objektivno prednost v kvaliteti in v višini, tista zadnja kontra je bila kot iz učbenikov in Belgija je postala prva reprezentanca, ki je v tekmah na izpadanje kdaj koli nadoknadila zaostanek dveh golov. Ampak res mi je žal srčnih sinov vzhajajočega sonca, poslovili so se kot gospodje, slačilnico so zapustili takšno, kot je bila, ko so vanjo vstopili, vse pospravljeno, na mizi pa napis hvala v ruščini. Ni ostalo neopaženo in ne bo pozabljeno!
RSS Feed
