Angleži so znani po svojem priseganju na tradicijo in posledično po nepripravljenosti za spremembe. Ena takšnih stalnic je leta in leta bila tudi postavitev njihove nogometne reprezentance v formaciji 4-4-2. Po (rezultatski) potrebi se je sicer modificirala v 4-5-1 ali 4-3-3, toda tista osnovna ideja štirih igralcev v zadnji liniji (Nemci pravijo temu Viererkette) je ostajala nespremenjena. Razlogi za to so preprosti: takšna postavitev je zelo dobro uravnotežena tako v fazi v obrambe kot v fazi napada, je elastična in uporabna proti vsakemu nasprotniku, razen tega jo je najlažje natrenirati in jo realizirati, po domače povedano, lahko jo odigra vsak butl, če je le fizično dovolj pripravljen. Toda razvoj nogometne igre drugod po svetu je šel naprej, dandanašnji večina vrhunskih ekip igra v še bolj elastični in lažje prilagodljivi formaciji 3-5-2, ki se, spet po rezultatski potrebi, lahko spremeni v 3-6-1 ali 3-4-3. To 3-5-2 formacijo je prvi uporabil Gusztav Sebes, trener legendarne madžarske »lahke konjice«, ki je v prvi polovici petdesetih let prejšnjega stoletja veljala za merilo stvari v nogometu in ki le po tistem »Bernskem čudežu« ni postala tudi svetovni prvak. In medtem, ko so angleški klubi z leti temu trendu pričeli slediti, se je njihova reprezentanca držala starega, preverjenega recepta. Toda letos se je Gary Southgate odločil za izlet v novi svet in dobili smo novo, svežo, poletno in razigrano Anglijo, ki bi pravzaprav morala Tunizijo demolirati že v prvem polčasu; kljub številnim zgrešenim priložnostim je na koncu vendarle prišla nagrada v obliki gola Harryja Kanea. Dobro, Tunizija ni ravno neka velika ekipa, a svežina v angleški igri vzbuja upanje. V drugi tekmi te skupine se je Belgija poigrala s Panamo (ki, tako kot Savdska Arabija, na tem prvenstvu pravzaprav nima kaj iskati) in razplet skupine je že po prvem kolu bolj ali manj na dlani.
Drug tak novi svet so doživeli Japonci. Še pred štirimi leti jih je Kolumbija v eni najspektakularnejših predstav prvenstva razstavila na prafaktorje, tokrat pa so že v četrti minuti dobili nepričakovano darilo kolumbijske obrambe (za nameček je bil Skomina Kolumbijcu prisiljen pokazati še doslej edini rdeči karton na prvenstvu) in ko so v drugem polčasu Japonci končno doumeli, da morajo številčno inferiornega nasprotnika utrujati in raztegniti igro, je bilo samo vprašanje časa, kdaj bo kolumbijska obramba klecnila. Že v svojem uvodnem blogu sem omenil kako igra Senegal in točno tako so zaskočili nekonkretne Poljake. Za razliko od »angleško – belgijske« skupine je ta skupina zdaj povsem odprta – oba papirnata favorita sta prvo tekmo izgubila in lahko se zgodi še marsikaj.
Rusija in Urugvaj sta se zanesljivo uvrstila naprej, malce sem razočaran nad Egiptom, ki je klecnil na začetku drugega polčasa proti Rusom; če bi zdržali nulo tam do kake 75. minute in potem malo bolj pritisnili Ruse, bi se slednjim lahko pripetila usodna napaka – Salah je čakal, a ni dočakal in faraoni potujejo domov. Tudi Španija in Portugalska sta že zelo blizu uvrstitvi v osmino finala, čeprav so se Španci hudo poigravali z živci svojih navijačev – ko so se Iranci po prejetem golu malo sprostili, je pred španskim golom parkrat postalo hudo vroče, ubogi Pique, pred tremi tedni so jima s Shakiro vlomili v hišo, zdaj pa mu je Iranec »vlomil« v kazenski prostor – in to med nogama, ts, ts… Bo pa tu (za razliko od ruske skupine) zadnje kolo vsaj malo zanimivo – Portugalska in Iran se bosta udarila za napredovanje, pri čemer mora Iran zmagati. Portugalci imajo z Ronaldom seveda večje možnosti, ampak nikoli se ne ve, prej ali slej mora tudi Iran zabiti kak gol…
Peru je proti Dancem igral lepo, a neučinkovito in danes si bo moral reševati kožo proti najtežjemu nasprotniku v skupini, Franciji. Težko si je predstavljati, da bi Francozi lahko izgubili, toda Peruju praktično igra le zmaga in v eni tekmi je možno vse, enako velja tudi za dvoboj neprepričljive Danske in čvrste Avstralije. Ampak tisti pravi boj na vse ali nič pa pričakujemo v soboto med Nemci in Švedi. Slednji bodo že drugič v 7 mesecih postavljeni pred isti izziv – če ne izgubijo, se bodo uvrstili naprej. Prvega (v dodatnih kvalifikacijah proti Italiji) so uspešno absolvirali, a proti Nemcem bo to precej težje, Nemci namreč morajo zmagati, že remi bi jih pahnil v katastrofo, potem bi (ob pričakovani zmagi Mehike nad Korejo) Švedom in Mehičanom na njihovi medsebojni tekmi za napredovanje zadostoval že neodločen izid , če morda kdo dvomi v tak scenarij, naj se spomni, kako so Švedi in Danci »družno« izločili Italijo na EP 2008.
Za konec moram omeniti še današnji obračun med Hrvaško in Argentino, ki bo v veliki meri definiral in zaznamoval nadaljnji potek trenerske kariere Zlatka Dalića. Doslej mu je šlo vse kot po maslu – ko si tega nihče drug ni upal, je prevzel krmilo Vatrenih, dobil tisto tekmo v Ukrajini, nato izločil Grke in tudi tukaj je preskočil (sicer ne previsoko) nigerijsko oviro. Toda ta tekma z Argentino bo preizkusila njegove trenerske sposobnosti (in predvsem njegov pogum) do skrajnih meja, tudi on bo »odkril« nov svet, prvič bo igral z nasprotnikom, ki mora zmagati in ki ima v Messiju tudi kvaliteto za to. Vem, da gredo njegova razmišljanja v smeri zaprte igre s »pitbullom« Kovačićem na Messiju, toda Hrvaška ne zna igrati tako kot Islandija in zato mora Dalić ostati pogumen, igrati svojo igro ter Argentino z Rebićem in Perišićem napasti tam, kjer je najranljivejša – na bokih. Sretno, Vatreni!
Drug tak novi svet so doživeli Japonci. Še pred štirimi leti jih je Kolumbija v eni najspektakularnejših predstav prvenstva razstavila na prafaktorje, tokrat pa so že v četrti minuti dobili nepričakovano darilo kolumbijske obrambe (za nameček je bil Skomina Kolumbijcu prisiljen pokazati še doslej edini rdeči karton na prvenstvu) in ko so v drugem polčasu Japonci končno doumeli, da morajo številčno inferiornega nasprotnika utrujati in raztegniti igro, je bilo samo vprašanje časa, kdaj bo kolumbijska obramba klecnila. Že v svojem uvodnem blogu sem omenil kako igra Senegal in točno tako so zaskočili nekonkretne Poljake. Za razliko od »angleško – belgijske« skupine je ta skupina zdaj povsem odprta – oba papirnata favorita sta prvo tekmo izgubila in lahko se zgodi še marsikaj.
Rusija in Urugvaj sta se zanesljivo uvrstila naprej, malce sem razočaran nad Egiptom, ki je klecnil na začetku drugega polčasa proti Rusom; če bi zdržali nulo tam do kake 75. minute in potem malo bolj pritisnili Ruse, bi se slednjim lahko pripetila usodna napaka – Salah je čakal, a ni dočakal in faraoni potujejo domov. Tudi Španija in Portugalska sta že zelo blizu uvrstitvi v osmino finala, čeprav so se Španci hudo poigravali z živci svojih navijačev – ko so se Iranci po prejetem golu malo sprostili, je pred španskim golom parkrat postalo hudo vroče, ubogi Pique, pred tremi tedni so jima s Shakiro vlomili v hišo, zdaj pa mu je Iranec »vlomil« v kazenski prostor – in to med nogama, ts, ts… Bo pa tu (za razliko od ruske skupine) zadnje kolo vsaj malo zanimivo – Portugalska in Iran se bosta udarila za napredovanje, pri čemer mora Iran zmagati. Portugalci imajo z Ronaldom seveda večje možnosti, ampak nikoli se ne ve, prej ali slej mora tudi Iran zabiti kak gol…
Peru je proti Dancem igral lepo, a neučinkovito in danes si bo moral reševati kožo proti najtežjemu nasprotniku v skupini, Franciji. Težko si je predstavljati, da bi Francozi lahko izgubili, toda Peruju praktično igra le zmaga in v eni tekmi je možno vse, enako velja tudi za dvoboj neprepričljive Danske in čvrste Avstralije. Ampak tisti pravi boj na vse ali nič pa pričakujemo v soboto med Nemci in Švedi. Slednji bodo že drugič v 7 mesecih postavljeni pred isti izziv – če ne izgubijo, se bodo uvrstili naprej. Prvega (v dodatnih kvalifikacijah proti Italiji) so uspešno absolvirali, a proti Nemcem bo to precej težje, Nemci namreč morajo zmagati, že remi bi jih pahnil v katastrofo, potem bi (ob pričakovani zmagi Mehike nad Korejo) Švedom in Mehičanom na njihovi medsebojni tekmi za napredovanje zadostoval že neodločen izid , če morda kdo dvomi v tak scenarij, naj se spomni, kako so Švedi in Danci »družno« izločili Italijo na EP 2008.
Za konec moram omeniti še današnji obračun med Hrvaško in Argentino, ki bo v veliki meri definiral in zaznamoval nadaljnji potek trenerske kariere Zlatka Dalića. Doslej mu je šlo vse kot po maslu – ko si tega nihče drug ni upal, je prevzel krmilo Vatrenih, dobil tisto tekmo v Ukrajini, nato izločil Grke in tudi tukaj je preskočil (sicer ne previsoko) nigerijsko oviro. Toda ta tekma z Argentino bo preizkusila njegove trenerske sposobnosti (in predvsem njegov pogum) do skrajnih meja, tudi on bo »odkril« nov svet, prvič bo igral z nasprotnikom, ki mora zmagati in ki ima v Messiju tudi kvaliteto za to. Vem, da gredo njegova razmišljanja v smeri zaprte igre s »pitbullom« Kovačićem na Messiju, toda Hrvaška ne zna igrati tako kot Islandija in zato mora Dalić ostati pogumen, igrati svojo igro ter Argentino z Rebićem in Perišićem napasti tam, kjer je najranljivejša – na bokih. Sretno, Vatreni!
RSS Feed
