Izločilne tekme so pogosto vojna živcev, ko gre za tako velike vložke, se večkrat zgodi, da na igrišču ne odloča več zgolj kvaliteta, ampak tudi pogum, temperament in volja. Ko gre ekipi najbolj za nohte, morajo v ospredje stopiti tisti najboljši, takrat morajo pokazati, zakaj veljajo za zvezdnike. Lahko je igrati in čarati, ko vodiš z 2:0, a ko je rezultat neodločen (ali pa se znajdeš v zaostanku), do konca rednega dela ali podaljška pa je samo še kakih deset minut, takrat nastopi trenutek resnice, takrat se pokaže, iz kakšnega testa so ekipe in posamezniki. Morda je tudi zato v sodnikovem podaljšku padlo že kar 19 golov!
Na prvenstvu ostaja še osem ekip, po četrtfinalu se bodo štiri morale posloviti, štiri pa bodo odigrale še šesto in sedmo tekmo. Vsi letošnji četrtfinalisti so to bili že kdaj prej (Rusija še kot SZ) in prav vsi so se tudi že uvrstili v polfinale. Za ruskega palčka (70. na Fifini lestvici – najslabši izmed vseh udeležencev SP) je četrtfinale fantastičen, skoraj senzacionalen uspeh. Z uvrstitvijo v četrtfinale so lahko zadovoljni tudi Urugvaj, Belgija, Hrvaška, Anglija in Švedska, Brazilija in Francija pa vidita pred seboj zgolj tisti najvišji možni cilj. Ker pa se njun dvoboj nakazuje že v polfinalu, bo v finalu prostor tudi za eno od manj zvenečih ekip. Z izpadom Nemčije (in samo drugim mestom Argentine v skupini) se je spodnji del žreba odprl in ponudil nekomu priložnost, da se vpiše v zgodovino. Dobro, Anglija je sicer že bila svetovni prvak, a v morebitnem finalu se verjetno niti sami niso videli.
Francija se je v osmini finala proti Argentini uspela vrniti po zaostanku, so izredno kakovostno moštvo na vseh položajih, statistično nikjer ne izstopajo, zaradi česar ostaja občutek, da so sposobni odigrati še veliko bolje. Tokrat bodo naleteli na Urugvaj, ki ima najboljšo obrambo prvenstva s samo enim prejetim golom in kar 66 prestreženimi podajami, ob tem pa so z napadalno navezo Suarez - Cavani smrtonosni v protinapadih, a če Cavani ne bo mogel igrati, bodo Francozom zelo težko parirali. Urugvaj je sicer že večkrat dokazal, da zna igrati take tekme, toda predpogoj za to je, da Francoze utrujajo in živcirajo ter tekmo pripeljejo v napeto končnico, ko lahko ena napaka pomeni slovo.
Brazilija se dviguje iz tekme v tekmo, toda proti Belgiji bo zaradi kartonov počival steber obrambe Casemiro (se pa vrača Marcelo). Kljub temu mislim, da bodo Brazilci tekmo dobili, če bo Belgija igrala 3-5-2, to dela njeno obrambo porozno, tukaj bo izpostavljena in tudi njen boljši, napadalni del tega ne more odtehtati. Vsi, ki igrajo 3-5-2 so ali izpadli (Nemčija, Argentina, Španija) ali pa imeli hude težave (Belgija proti Japoncem, Anglija proti Kolumbiji). Saj, vsi ti igrajo lepo za oko (Belgija je z 12 goli najučinkovitejša na prvenstvu), ta postavitev omogoča človeka viška v napadalni fazi, a kadar izgubijo žogo, se zadaj odpre velik prostor. Napadalci so dandanašnji tako hitri in spretni, da se tisti človek manj preveč pozna, kontre so dodelane in obrambe venomer zaplavajo. Zato verjamem, da se bo proti Brazilcem Martinez vendarle odločil za manj tvegano varianto 4-4-2 in da bo namesto Carrasca tekmo začel Kompany. Čeprav bo tekmo med Francijo in Argentino težko preseči, nas morda nocoj čaka še druga lepotica prvenstva!
Švedska in Anglija bosta verjetno odigrali eno tako »egal« tekmo, presodila bo ena napaka obrambe, morda kakšen slučajen odbitek. Anglija je prvenstvo začela poletno, a proti Kolumbiji se je videl strah od izpada, po vodstvu so se jim noge kar nekako zakrčile. Zdaj, ko so prišli med osem, je pritisk domače javnosti naravnost neverjeten; vzdušje in pričakovanja (ki jih novinarji z bombastičnimi naslovi še podpihujejo) so v obratnem sorazmerju z leti razočaranj in izpadov – Angleži so (bogve, zakaj) nekako prepričani, da so nogometna velesila, ki ji vsake toliko časa pripada naslov svetovnih prvakov. Drži, imajo izjemnega Kana, a srednja linija je že po tradiciji vse od časov Paula Gascoignea bolj ali manj brezidejna, zato s svojo postavitvijo 3-5-2 skušajo ustvariti višek igralca na sredini, kar zaenkrat zelo solidno počneta odkritji prvenstva, Trippier in Linguard. Po drugi strani so Švedi precej bolj razbremenjeni; ne samo, da je četrtfinale zanje povsem nepričakovan domet, tudi javnost pri njih ni tako našpičena, severnjaki so že po naravi bolj flegmatični in manj podvrženi evforiji. To pa seveda ne pomeni, da Švedi ne bodo storili vse, da bi se uvrstili v polfinale. Mislim celo, da so v prednosti, ne le zaradi manjšega pritiska, temveč tudi zato, ker so na tem prvenstvu pokazali veliko kompaktnost. Pri njih nihče ne izstopa, igrajo zelo zrelo in kolektivno, Švico so takoj na začetku napadli in si ustvarjali priložnosti. Edina težava, ki jo vidim pri Švedih, je neučinkovitost, pripravijo si veliko priložnosti, a izkoristek je zelo slab – če ga bodo proti Angležem uspeli popraviti, se slednjim slabo piše.
Zato pa težav z neučinkovitostjo nimajo Rusi, gole dosegajo bolj slučajno, tako rekoč brez igre. Zanašajo se na čvrsto obrambo in na kakšen preblisk Golovina, ta bo poleg robustnega Dziube predstavljal največjo nevarnost za hrvaški gol (morda pa bo že lahko zaigral tudi edini ruski »umetnik«, poškodovani Dzagoev). Ruski palček išče ponovitev dosežka Koreje na domačem SP 2002, ki je najprej v osmini finala po sodniškem darilu izločila Italijo, potem pa v četrtfinalu na enajstmetrovke (tako kot Rusi!) še Španijo. A ne glede na vse povedano in ne glede na dejstvo, da bodo Rusi igrali pred fanatičnim domačim občinstvom, je Hrvaška tukaj vendarle favorit. Toda to vlogo bo lahko upravičila le, če bo igrala svojo igro in ne bo zapadla v rusko uspavanko. Potrebno je pač biti potrpežljiv, iskati razpoke na ruskih bokih in s hitro transformacijo spraviti Rebića v situacijo ena na ena z »dedkom« Ignjaševičem. Hrvaška sredina je neprimerno močnejša od ruske, tu mora Dalić dobiti bitko za Soči, ruskemu kolegu se ne sme pustiti speljati na limanice, kot se mu je to zgodilo proti Danski. Rusi ogromno pretečejo (največ na prvenstvu) in bolj, ko bo tekma šla proti koncu, bolj bodo utrujeni. Hrvati se sicer precej bolje znajdejo, kadar niso v vlogi favorita in mnogo lažje bi jim bilo igrati proti Špancem – toda takšne priložnosti pač ne gre izpustiti, nanjo čakajo že dvajset let in kdo ve, če se bo še kdaj ponudila. Ajmo Vatreni!
Na prvenstvu ostaja še osem ekip, po četrtfinalu se bodo štiri morale posloviti, štiri pa bodo odigrale še šesto in sedmo tekmo. Vsi letošnji četrtfinalisti so to bili že kdaj prej (Rusija še kot SZ) in prav vsi so se tudi že uvrstili v polfinale. Za ruskega palčka (70. na Fifini lestvici – najslabši izmed vseh udeležencev SP) je četrtfinale fantastičen, skoraj senzacionalen uspeh. Z uvrstitvijo v četrtfinale so lahko zadovoljni tudi Urugvaj, Belgija, Hrvaška, Anglija in Švedska, Brazilija in Francija pa vidita pred seboj zgolj tisti najvišji možni cilj. Ker pa se njun dvoboj nakazuje že v polfinalu, bo v finalu prostor tudi za eno od manj zvenečih ekip. Z izpadom Nemčije (in samo drugim mestom Argentine v skupini) se je spodnji del žreba odprl in ponudil nekomu priložnost, da se vpiše v zgodovino. Dobro, Anglija je sicer že bila svetovni prvak, a v morebitnem finalu se verjetno niti sami niso videli.
Francija se je v osmini finala proti Argentini uspela vrniti po zaostanku, so izredno kakovostno moštvo na vseh položajih, statistično nikjer ne izstopajo, zaradi česar ostaja občutek, da so sposobni odigrati še veliko bolje. Tokrat bodo naleteli na Urugvaj, ki ima najboljšo obrambo prvenstva s samo enim prejetim golom in kar 66 prestreženimi podajami, ob tem pa so z napadalno navezo Suarez - Cavani smrtonosni v protinapadih, a če Cavani ne bo mogel igrati, bodo Francozom zelo težko parirali. Urugvaj je sicer že večkrat dokazal, da zna igrati take tekme, toda predpogoj za to je, da Francoze utrujajo in živcirajo ter tekmo pripeljejo v napeto končnico, ko lahko ena napaka pomeni slovo.
Brazilija se dviguje iz tekme v tekmo, toda proti Belgiji bo zaradi kartonov počival steber obrambe Casemiro (se pa vrača Marcelo). Kljub temu mislim, da bodo Brazilci tekmo dobili, če bo Belgija igrala 3-5-2, to dela njeno obrambo porozno, tukaj bo izpostavljena in tudi njen boljši, napadalni del tega ne more odtehtati. Vsi, ki igrajo 3-5-2 so ali izpadli (Nemčija, Argentina, Španija) ali pa imeli hude težave (Belgija proti Japoncem, Anglija proti Kolumbiji). Saj, vsi ti igrajo lepo za oko (Belgija je z 12 goli najučinkovitejša na prvenstvu), ta postavitev omogoča človeka viška v napadalni fazi, a kadar izgubijo žogo, se zadaj odpre velik prostor. Napadalci so dandanašnji tako hitri in spretni, da se tisti človek manj preveč pozna, kontre so dodelane in obrambe venomer zaplavajo. Zato verjamem, da se bo proti Brazilcem Martinez vendarle odločil za manj tvegano varianto 4-4-2 in da bo namesto Carrasca tekmo začel Kompany. Čeprav bo tekmo med Francijo in Argentino težko preseči, nas morda nocoj čaka še druga lepotica prvenstva!
Švedska in Anglija bosta verjetno odigrali eno tako »egal« tekmo, presodila bo ena napaka obrambe, morda kakšen slučajen odbitek. Anglija je prvenstvo začela poletno, a proti Kolumbiji se je videl strah od izpada, po vodstvu so se jim noge kar nekako zakrčile. Zdaj, ko so prišli med osem, je pritisk domače javnosti naravnost neverjeten; vzdušje in pričakovanja (ki jih novinarji z bombastičnimi naslovi še podpihujejo) so v obratnem sorazmerju z leti razočaranj in izpadov – Angleži so (bogve, zakaj) nekako prepričani, da so nogometna velesila, ki ji vsake toliko časa pripada naslov svetovnih prvakov. Drži, imajo izjemnega Kana, a srednja linija je že po tradiciji vse od časov Paula Gascoignea bolj ali manj brezidejna, zato s svojo postavitvijo 3-5-2 skušajo ustvariti višek igralca na sredini, kar zaenkrat zelo solidno počneta odkritji prvenstva, Trippier in Linguard. Po drugi strani so Švedi precej bolj razbremenjeni; ne samo, da je četrtfinale zanje povsem nepričakovan domet, tudi javnost pri njih ni tako našpičena, severnjaki so že po naravi bolj flegmatični in manj podvrženi evforiji. To pa seveda ne pomeni, da Švedi ne bodo storili vse, da bi se uvrstili v polfinale. Mislim celo, da so v prednosti, ne le zaradi manjšega pritiska, temveč tudi zato, ker so na tem prvenstvu pokazali veliko kompaktnost. Pri njih nihče ne izstopa, igrajo zelo zrelo in kolektivno, Švico so takoj na začetku napadli in si ustvarjali priložnosti. Edina težava, ki jo vidim pri Švedih, je neučinkovitost, pripravijo si veliko priložnosti, a izkoristek je zelo slab – če ga bodo proti Angležem uspeli popraviti, se slednjim slabo piše.
Zato pa težav z neučinkovitostjo nimajo Rusi, gole dosegajo bolj slučajno, tako rekoč brez igre. Zanašajo se na čvrsto obrambo in na kakšen preblisk Golovina, ta bo poleg robustnega Dziube predstavljal največjo nevarnost za hrvaški gol (morda pa bo že lahko zaigral tudi edini ruski »umetnik«, poškodovani Dzagoev). Ruski palček išče ponovitev dosežka Koreje na domačem SP 2002, ki je najprej v osmini finala po sodniškem darilu izločila Italijo, potem pa v četrtfinalu na enajstmetrovke (tako kot Rusi!) še Španijo. A ne glede na vse povedano in ne glede na dejstvo, da bodo Rusi igrali pred fanatičnim domačim občinstvom, je Hrvaška tukaj vendarle favorit. Toda to vlogo bo lahko upravičila le, če bo igrala svojo igro in ne bo zapadla v rusko uspavanko. Potrebno je pač biti potrpežljiv, iskati razpoke na ruskih bokih in s hitro transformacijo spraviti Rebića v situacijo ena na ena z »dedkom« Ignjaševičem. Hrvaška sredina je neprimerno močnejša od ruske, tu mora Dalić dobiti bitko za Soči, ruskemu kolegu se ne sme pustiti speljati na limanice, kot se mu je to zgodilo proti Danski. Rusi ogromno pretečejo (največ na prvenstvu) in bolj, ko bo tekma šla proti koncu, bolj bodo utrujeni. Hrvati se sicer precej bolje znajdejo, kadar niso v vlogi favorita in mnogo lažje bi jim bilo igrati proti Špancem – toda takšne priložnosti pač ne gre izpustiti, nanjo čakajo že dvajset let in kdo ve, če se bo še kdaj ponudila. Ajmo Vatreni!
RSS Feed
