Ostali so samo še štirje, štiri evropske reprezentance, naslov prvaka bo znova, že četrtič zapored, odšel v Evropo. Med temi štirimi sta dva bivša svetovna prvaka ter dve reprezentanci, ki sta se drugič uvrstili v polfinale, v prvem poskusu (Belgija 1986 proti Maradonini Argentini, Hrvaška pa 1998 proti domačinu Franciji) se v finale potem nista prebili. Če bi tokrat to kateri izmed njiju uspelo, bi prvič po letu 1998 (takrat Francija) dobili novega finalista in morda tudi novega, devetega svetovnega prvaka.
Na najbolj impresiven način je do polfinala prišla Belgija, je edina reprezentanca na tem SP, ki je v rednem delu dobila vseh pet doslej odigranih tekem. Njihova četrtfinalna tekma z Brazilijo je bila naravnost sijajna, razmerje v strelih na gol je bilo 26:9 v korist Carioc, teh skupno 35 strelov v okvir gola pa predstavlja tudi največje število strelov na gol v katerikoli tekmi na izpadanje na SP. Belgijci so Brazilijo zaskočili tam, kjer je bila najbolj ranljiva, Casemiro zaradi rumenih kartonov ni smel igrati, njegova menjava Fernandinho pa enostavno ni na Casemirovem nivoju, bil je direktni krivec za oba belgijska gola in na njegov račun bi lahko Belgijci dodali še kakšnega. Hitrost belgijske transformacije (po domače protinapada) je naravnost fenomenalna; Lukaku, Hazard in De Bruyne to izvedejo neverjetno natančno in uigrano, v prvem polčasu so venomer odpirali brazilsko obrambo in tam sejali paniko, podobno tisti izpred štirih let proti Nemčiji. V drugem polčasu je bilo teh konter manj, tudi zato, ker so Brazilci pritisnili z vsem kar imajo, vstop Renata Augusta in Coste je poživil njihovo igro ter prinesel zmanjšanje na 1:2. Belgija je vidno padala, odpiralo se je vedno več prostora in Neymar je soigralcem ter sebi ustvarjal eno priložnost za drugo, a žal so vse ostale neizkoriščene in tudi zadnja preostala neevropska reprezentanca je odšla domov. Dan, ko na SP izpade Brazilija, je zame (razen pred štirimi leti, ko si niti polfinala niso zaslužili) vedno žalosten dan, SP brez Carioc takoj izgubi nekaj na privlačnosti, od njih pač človek vedno pričakuje kakšno magično potezo.
Nasprotnik Belgije v polfinalu bo Francija, rutinirano je opravila z oslabljenim Urugvajem. Gonilo francoske igre je bil tokrat Griezmann, toliko opevanega Mbappeja je sijajni Laxalt sicer pospravil v žep, a Urugvaj ni imel ne moči, ne znanja, ne kvalitete, da bi lahko tekmo odpeljal v egal, ko ga je kardinalno polomil še vratar Muslera, je bila zadeva zaključena. Francija me še vedno ni povsem prepričala, njena obramba se mi še vedno zdi ranljiva, doslej (z izjemo Argentine, ki pa jo je trikrat matirala) še ni bila na resnih preizkušnjah, z Belgijo bo gotovo drugače. Zanimivo bo videti, kako bosta obe ekipi pristopili k polfinalnemu obračunu, ne enih ne drugih si ne znam predstavljati, da bi igrali defenzivno, razen če jih nasprotnik v to ne prisili (kot je Belgijo Brazilija). Martinez bo zdaj gotovo ostal pri 4-4-2 in ne bo več eksperimentiral s Carrascom, oboji imajo hitre igralce, ki lahko žogo bliskovito prenesejo pred nasprotnikov gol. Morda ima Belgija s Fellainijem in robustnim Lukakujem prednost v ofenzivnem skoku, bomo videli, upajmo, da nas čaka ena sijajna tekma, pravo finale pred finalom. Belgija in Francija sta tudi edini še »živi« četrtfinalistki zadnjega SP. Izmed ostalih šestih jih je pet (na čelu z finalistkama Nemčijo in Argentino) že doma, bronasta Nizozemska pa se v Rusijo sploh ni uvrstila.
Anglija je s presenetljivo lahkoto opravila s Švedi, ki so padli tako rekoč brez izstreljenega naboja. V angleški igri je vedno bolj viden Southgateov koncept; z dolgimi žogami na hitrega Sterlinga in Kana osvajajo prostor, nato pa iščejo priložnost iz prekinitve, predložki pred nasprotnikov gol skoraj vedno prinesejo priložnost, imajo dodelan sistem v katerem visoki igralci zarotirajo in drug drugemu pripravljajo prostor za strel z glavo – prvi gol Maguirea je bila lepa in učinkovita demonstracija te strategije. Od Švedov sem vendarle pričakoval več, toda nikakor niso mogli spraviti žoge v nevarno cono, ko jim je tu in tam to vendarle uspelo pa je bil izredno razpoloženi Pickford nepremagljiv.
Daleč od tega, da bi Hrvaška proti Rusiji blestela, je pa že drugič zapored pokazala neko novo, zanjo povsem netipično kvaliteto, tako kot proti Danski je tudi tukaj po zaostanku ekspresno izenačila in se vrnila v tekmo. Rusija je seveda tudi v četrtfinalu nadaljevala s svojo nogometno farso, 120 minut bunkerja in nabijanja žoge v upanju na kak preblisk Dziube ali Čeriševa. Temu je en tak magičen trenutek tudi uspel, strel je bil sicer krasen, a vendarle je šlo za bolj slučajen gol. Na tem turnirju je imela Rusija že ogromno sreče in po tem golu so domači navijači zagotovo pomislili, da jim bo tudi tokrat stala ob strani. Drugič so morali to pomisliti, ko je po strelu Perišića vratnica nekako obvarovala ruski gol in tretjič ko je Fernandes iz tako rekoč edine ruske priložnosti izenačil na 2:2 ter tekmo odpeljal v streljanje enajstmetrovk, pred katerim so bili Rusi (tako kot že Danci) gotovo v vsaj majhni psihološki prednosti. Toda potem jim je šlo vse po zlu, najprej je Smolov zastreljal najslabše izvedeno enajstmetrovko, kar sem jih kdaj videl, nekakšen spodleteli poskus Panenke – Subašić je že ležal na tleh, a je kljub temu še lahko z roko odbil žogo. Luka Modrić je sijajen igralec, kot edini na tem SP je bil že tretjič izbran za igralca tekme, ampak penali pa res niso njegov forte, tokrat je žoga le po sreči pristala za hrbtom sicer odličnega Akinfejeva. In prav ta srečen Modrićev gol je bil prelomen, ruski junak iz podaljška Fernandes se je z zgrešenim strelom prelevil v tragičarja, Rakitić pa je znova suvereno zadel.
Polfinale je za Hrvaško fantastičen, skoraj senzacionalen dosežek in po dveh neugodnih, obrambno orientiranih nasprotnikih, bo zdaj Hrvaška proti Angliji končno imela priložnost pokazati, ali je sposobna nadgraditi epohalni dosežek generacije 1998; tu se bo videlo iz kakšnega testa je. Odpiralo se ji bo precej več prostora, Anglija je (z izjemo Belgije, ki pa je po japonski lekciji spremenila formacijo) še zadnja preostala reprezentanca, ki igra 3-5-2 in tu bo treba iskati priložnost za Modrićeve podaje Rebiću, Perišiću in Mandžukiću, ta slednji igra na tem prvenstvu izjemno, čeprav njegovega deleža mnogi ne opazijo in ne cenijo. Po drugi strani sta hrvaški težavi dve: prva je seveda angleška skok igra; čeprav Lovren dobro pozna svoje nasprotnike iz Premiershipa, so Angleži v skoku premočni, rešitev je seveda na dlani, s pritiskom na angleško srednjo linijo je potrebno število predložkov čim bolj zreducirati, je pa to seveda lažje reči, kot storiti. Druga težava je poškodba Vrsaljka (menda je več možnosti, da ne bo mogel igrati, kot pa da bo lahko). Vrsaljko je pravo odkritje, morda celo najboljši desni branilec prvenstva, na katerem počiva velik del Dalićeve strategije. Njegova menjava je Jedvaj (sicer igralec Bayerja iz Leverkusena), ki pa je že na tekmi z Islandijo pokazal določene slabosti, zato bi morda veljalo poskusiti z Vido na boku, pri čemer bi Lovrenu v sredini pomagal Čorluka. Ena morda manj opažena kvaliteta Hrvaške je tudi njena raznovrstnost, kar 8 igralcev se je že vpisalo med strelce, več (9) jih ima le Belgija.
Za večino svetovnih (in še posebej angleških) analitikov in medijev je Anglija seveda favorit, ki je bojda z eno nogo že v finalu. Čeprav tudi Hrvati igrajo v renomiranih klubih, pa vsi po vrsti poudarjajo angleško prednost, ki naj ne bi izvirala le iz mladosti in poletnosti angleške ekipe, temveč tudi iz bogatega in vrhunsko organiziranega Premiershipa. Prav, pa naj bo Anglija favorit, tudi Argentina je bila. Nije u šoldima sve!
Na najbolj impresiven način je do polfinala prišla Belgija, je edina reprezentanca na tem SP, ki je v rednem delu dobila vseh pet doslej odigranih tekem. Njihova četrtfinalna tekma z Brazilijo je bila naravnost sijajna, razmerje v strelih na gol je bilo 26:9 v korist Carioc, teh skupno 35 strelov v okvir gola pa predstavlja tudi največje število strelov na gol v katerikoli tekmi na izpadanje na SP. Belgijci so Brazilijo zaskočili tam, kjer je bila najbolj ranljiva, Casemiro zaradi rumenih kartonov ni smel igrati, njegova menjava Fernandinho pa enostavno ni na Casemirovem nivoju, bil je direktni krivec za oba belgijska gola in na njegov račun bi lahko Belgijci dodali še kakšnega. Hitrost belgijske transformacije (po domače protinapada) je naravnost fenomenalna; Lukaku, Hazard in De Bruyne to izvedejo neverjetno natančno in uigrano, v prvem polčasu so venomer odpirali brazilsko obrambo in tam sejali paniko, podobno tisti izpred štirih let proti Nemčiji. V drugem polčasu je bilo teh konter manj, tudi zato, ker so Brazilci pritisnili z vsem kar imajo, vstop Renata Augusta in Coste je poživil njihovo igro ter prinesel zmanjšanje na 1:2. Belgija je vidno padala, odpiralo se je vedno več prostora in Neymar je soigralcem ter sebi ustvarjal eno priložnost za drugo, a žal so vse ostale neizkoriščene in tudi zadnja preostala neevropska reprezentanca je odšla domov. Dan, ko na SP izpade Brazilija, je zame (razen pred štirimi leti, ko si niti polfinala niso zaslužili) vedno žalosten dan, SP brez Carioc takoj izgubi nekaj na privlačnosti, od njih pač človek vedno pričakuje kakšno magično potezo.
Nasprotnik Belgije v polfinalu bo Francija, rutinirano je opravila z oslabljenim Urugvajem. Gonilo francoske igre je bil tokrat Griezmann, toliko opevanega Mbappeja je sijajni Laxalt sicer pospravil v žep, a Urugvaj ni imel ne moči, ne znanja, ne kvalitete, da bi lahko tekmo odpeljal v egal, ko ga je kardinalno polomil še vratar Muslera, je bila zadeva zaključena. Francija me še vedno ni povsem prepričala, njena obramba se mi še vedno zdi ranljiva, doslej (z izjemo Argentine, ki pa jo je trikrat matirala) še ni bila na resnih preizkušnjah, z Belgijo bo gotovo drugače. Zanimivo bo videti, kako bosta obe ekipi pristopili k polfinalnemu obračunu, ne enih ne drugih si ne znam predstavljati, da bi igrali defenzivno, razen če jih nasprotnik v to ne prisili (kot je Belgijo Brazilija). Martinez bo zdaj gotovo ostal pri 4-4-2 in ne bo več eksperimentiral s Carrascom, oboji imajo hitre igralce, ki lahko žogo bliskovito prenesejo pred nasprotnikov gol. Morda ima Belgija s Fellainijem in robustnim Lukakujem prednost v ofenzivnem skoku, bomo videli, upajmo, da nas čaka ena sijajna tekma, pravo finale pred finalom. Belgija in Francija sta tudi edini še »živi« četrtfinalistki zadnjega SP. Izmed ostalih šestih jih je pet (na čelu z finalistkama Nemčijo in Argentino) že doma, bronasta Nizozemska pa se v Rusijo sploh ni uvrstila.
Anglija je s presenetljivo lahkoto opravila s Švedi, ki so padli tako rekoč brez izstreljenega naboja. V angleški igri je vedno bolj viden Southgateov koncept; z dolgimi žogami na hitrega Sterlinga in Kana osvajajo prostor, nato pa iščejo priložnost iz prekinitve, predložki pred nasprotnikov gol skoraj vedno prinesejo priložnost, imajo dodelan sistem v katerem visoki igralci zarotirajo in drug drugemu pripravljajo prostor za strel z glavo – prvi gol Maguirea je bila lepa in učinkovita demonstracija te strategije. Od Švedov sem vendarle pričakoval več, toda nikakor niso mogli spraviti žoge v nevarno cono, ko jim je tu in tam to vendarle uspelo pa je bil izredno razpoloženi Pickford nepremagljiv.
Daleč od tega, da bi Hrvaška proti Rusiji blestela, je pa že drugič zapored pokazala neko novo, zanjo povsem netipično kvaliteto, tako kot proti Danski je tudi tukaj po zaostanku ekspresno izenačila in se vrnila v tekmo. Rusija je seveda tudi v četrtfinalu nadaljevala s svojo nogometno farso, 120 minut bunkerja in nabijanja žoge v upanju na kak preblisk Dziube ali Čeriševa. Temu je en tak magičen trenutek tudi uspel, strel je bil sicer krasen, a vendarle je šlo za bolj slučajen gol. Na tem turnirju je imela Rusija že ogromno sreče in po tem golu so domači navijači zagotovo pomislili, da jim bo tudi tokrat stala ob strani. Drugič so morali to pomisliti, ko je po strelu Perišića vratnica nekako obvarovala ruski gol in tretjič ko je Fernandes iz tako rekoč edine ruske priložnosti izenačil na 2:2 ter tekmo odpeljal v streljanje enajstmetrovk, pred katerim so bili Rusi (tako kot že Danci) gotovo v vsaj majhni psihološki prednosti. Toda potem jim je šlo vse po zlu, najprej je Smolov zastreljal najslabše izvedeno enajstmetrovko, kar sem jih kdaj videl, nekakšen spodleteli poskus Panenke – Subašić je že ležal na tleh, a je kljub temu še lahko z roko odbil žogo. Luka Modrić je sijajen igralec, kot edini na tem SP je bil že tretjič izbran za igralca tekme, ampak penali pa res niso njegov forte, tokrat je žoga le po sreči pristala za hrbtom sicer odličnega Akinfejeva. In prav ta srečen Modrićev gol je bil prelomen, ruski junak iz podaljška Fernandes se je z zgrešenim strelom prelevil v tragičarja, Rakitić pa je znova suvereno zadel.
Polfinale je za Hrvaško fantastičen, skoraj senzacionalen dosežek in po dveh neugodnih, obrambno orientiranih nasprotnikih, bo zdaj Hrvaška proti Angliji končno imela priložnost pokazati, ali je sposobna nadgraditi epohalni dosežek generacije 1998; tu se bo videlo iz kakšnega testa je. Odpiralo se ji bo precej več prostora, Anglija je (z izjemo Belgije, ki pa je po japonski lekciji spremenila formacijo) še zadnja preostala reprezentanca, ki igra 3-5-2 in tu bo treba iskati priložnost za Modrićeve podaje Rebiću, Perišiću in Mandžukiću, ta slednji igra na tem prvenstvu izjemno, čeprav njegovega deleža mnogi ne opazijo in ne cenijo. Po drugi strani sta hrvaški težavi dve: prva je seveda angleška skok igra; čeprav Lovren dobro pozna svoje nasprotnike iz Premiershipa, so Angleži v skoku premočni, rešitev je seveda na dlani, s pritiskom na angleško srednjo linijo je potrebno število predložkov čim bolj zreducirati, je pa to seveda lažje reči, kot storiti. Druga težava je poškodba Vrsaljka (menda je več možnosti, da ne bo mogel igrati, kot pa da bo lahko). Vrsaljko je pravo odkritje, morda celo najboljši desni branilec prvenstva, na katerem počiva velik del Dalićeve strategije. Njegova menjava je Jedvaj (sicer igralec Bayerja iz Leverkusena), ki pa je že na tekmi z Islandijo pokazal določene slabosti, zato bi morda veljalo poskusiti z Vido na boku, pri čemer bi Lovrenu v sredini pomagal Čorluka. Ena morda manj opažena kvaliteta Hrvaške je tudi njena raznovrstnost, kar 8 igralcev se je že vpisalo med strelce, več (9) jih ima le Belgija.
Za večino svetovnih (in še posebej angleških) analitikov in medijev je Anglija seveda favorit, ki je bojda z eno nogo že v finalu. Čeprav tudi Hrvati igrajo v renomiranih klubih, pa vsi po vrsti poudarjajo angleško prednost, ki naj ne bi izvirala le iz mladosti in poletnosti angleške ekipe, temveč tudi iz bogatega in vrhunsko organiziranega Premiershipa. Prav, pa naj bo Anglija favorit, tudi Argentina je bila. Nije u šoldima sve!
RSS Feed
