Ravno, ko se je veliko finale končalo in ko se je začel ceremonialni del, so se tam nekje zgoraj odprle zapornice in po mesecu dni lepega vremena je pričelo v Moskvi liti kot iz škafa. Bilo je, kot da bi se še nebo zjokalo nad bledo finalno predstavo novopečenih svetovnih prvakov Francozov. Hrvaška jih je imela na pladnju in jih nadigrala v vseh elementih nogometne igre, razen v tistem, ki edini kaj šteje, to pa so seveda goli. Od štirih francoskih golov je bil eden avtogol, drugi iz enajstmetrovke, preostala dva pa sta bila sicer solidna, a nikakor ne neubranljiva strela; v nekem trenutku sem dobil občutek, da bi prav vsak strel Francozov končal v Subašićevi mreži. Paradoksalno je, da je Hrvaška v finalu odigrala svojo najboljšo tekmo, Francija pa verjetno svojo najslabšo, a je slednja vseeno zmagala. Ampak šteje samo rezultat, kvaliteta velikih je tudi v tem, da zmagujejo, kadar ne blestijo in zato je Francija zasluženo drugič postala svetovni prvak. Da me s svojo igro in čakanjem na napako nasprotnika ter na atletske eksplozije mladega genija (ki je po Peleju postal šele drugi U-20 strelec v velikem finalu) Francija ne navdušuje, sem tukaj že večkrat zapisal, me pa pri njih moti še nekaj drugega – pa naj se v luči sodobne vseprisotne korektnosti sliši še tako nekorektno – preveč je naturaliziranih igralcev (resda druge ali celo tretje generacije) in premalo je Francozov. Kadar ima ekipa enega ali dva naturalizirana (kot npr. Italija z Balotellijem) deluje to prav simpatično, ampak kar je preveč, je pa preveč (še hujši primer je Švica) – pa tu ne gre za kak rasizem ali šovinizem, enostavno se izgubljajo nekoč prepoznavni stili igre določenih reprezentanc. Kako drugače (in lepše) od te današnje je igrala Platinijeva Francija! Po drugi strani Hrvaška tovrstnih »težav« sicer nima, se ji je pa v finalu z obrestmi v obliki smole vrnilo vse dobro, česar je bila v obliki sreče deležna na prejšnjih treh izločilnih tekmah. Ko se bo vse skupaj poleglo, bo drugo mesto Hrvaške gotovo obveljalo za fenomenalen uspeh, navsezadnje je postala komaj trinajsta država, ki se je uvrstila v veliki finale. Modrić je – zasluženo – dobil nagrado za najboljšega igralca SP, Vrsaljko in Lovren sta pravi odkritji, enako Rebić, Perišić pa je šele v zadnjih dveh tekmah pokazal, česa je pravzaprav sposoben. Mandžukić je pri svojih 32 letih še vedno nočna mora obramb, tudi v finalu je bil nagrajen za svojo vztrajnost – Lloris pa je verjetno prav s tisto neumnostjo zapravil zlato rokavico, ki je tako šla v roke Courtoisu.
Izmed ostalih reprezentanc mi je najbolj žal za Brazilijo, ki je po mojem mnenju igrala daleč najlepši in najbolj gledljiv nogomet na prvenstvu, a se je neigranje porumenelega Casemira (pa ravno proti Belgiji) zanjo izkazalo za usodno. Vse pohvale za lepo igro gredo tudi Belgiji, končno so uspeli uskladiti nesporen talent svojih zvezd z neko tekmovalno kohezijo, brez katere uspeha ne more biti. Anglija je začela poletno, a bolj ko je šlo prvenstvo naprej, bolj je prihajala do izraza tista rdeča nit angleškega nogometa, pomanjkanje kakšnega genija, kakšne klasične »desetke«, igralca s potezo več, ki bi znal v kritičnih trenutkih prelomiti tekmo. Lepo se je prezentiral tudi Urugvaj, žal v četrtfinalu ni mogel igrati Cavani. Razmerje med Evropo in ostalim svetom se čedalje bolj preveša v korist stare celine (čeprav nekateri v šali pravijo, da je Francija sicer svetovni prvak, evropski pa je Hrvaška). Že četrtič zapored je naslov osvojila evropska ekipa, v osmini finala je bilo od šestnajstih ekip deset evropskih, v četrtfinalu jih je bilo šest od osmih in iz Evrope so tudi prav vsi štirje polfinalisti. Latinska Amerika se je še nekako držala s petimi udeleženci v osmini finala in dvema četrtfinalistoma, vsem drugim pa je ostala zgolj drobtinica v obliki japonske uvrstitve med 16. Afrika prvič po letu 1986 ni imela udeleženca osmine finala, kljub nespornemu potencialu se zdi, da afriški nogomet nazaduje. Nekatera razmerja v svetovnem nogometu se menjajo, prvič se je zgodilo, da v polfinalu ni bilo niti ene izmed članic »velike četvorke« svetovnega nogometa (BRA, GER, ITA, ARG) in komaj drugič v zgodovini SP se nobena izmed njih ni uvrstila v veliki finale (prvič 2010, takrat SPA:NET).
Vsa čast tudi ruski organizaciji (pa saj v to tako ali tako nihče ni niti za trenutek podvomil) – kretenov, ki so še pred dvema letoma razgrajali na EP v Rusijo ali ni bilo, ali pa jih je želja po razgrajanju minila ob pogledu na Putinove specialce, ki so na zadovoljstvo vseh skrbeli za red in mir. Konec koncev je lahko zadovoljna tudi FIFA, ne le da se je VAR odlično obnesel, v njeno blagajno je tudi kapnila rekordna vsota, zdaj bo pravzaprav treba le še prepričati šejke, da bodo čez štiri leta na katarske tribune poleg belih halj spustili še črne, ki v tistem delu sveta običajno skrivajo obraze in obline pripadnic nežnejšega spola – in veliki žur gotovo najbolj zdravega prvenstva doslej se bo lahko pričel.
Naj mi bo dovoljeno to bloganje zaključiti na osebni noti – vedno se bom z veseljem spominjal magičnih večerov pri Championsu, zato se zahvaljujem vsem (še prav posebej pa srečnemu džokerju Jožetu), ki ste bili tam in morda kdaj pa kdaj morali tudi prenašati moje navijaške izbruhe. Kaj hočemo, nobody is perfect!
Izmed ostalih reprezentanc mi je najbolj žal za Brazilijo, ki je po mojem mnenju igrala daleč najlepši in najbolj gledljiv nogomet na prvenstvu, a se je neigranje porumenelega Casemira (pa ravno proti Belgiji) zanjo izkazalo za usodno. Vse pohvale za lepo igro gredo tudi Belgiji, končno so uspeli uskladiti nesporen talent svojih zvezd z neko tekmovalno kohezijo, brez katere uspeha ne more biti. Anglija je začela poletno, a bolj ko je šlo prvenstvo naprej, bolj je prihajala do izraza tista rdeča nit angleškega nogometa, pomanjkanje kakšnega genija, kakšne klasične »desetke«, igralca s potezo več, ki bi znal v kritičnih trenutkih prelomiti tekmo. Lepo se je prezentiral tudi Urugvaj, žal v četrtfinalu ni mogel igrati Cavani. Razmerje med Evropo in ostalim svetom se čedalje bolj preveša v korist stare celine (čeprav nekateri v šali pravijo, da je Francija sicer svetovni prvak, evropski pa je Hrvaška). Že četrtič zapored je naslov osvojila evropska ekipa, v osmini finala je bilo od šestnajstih ekip deset evropskih, v četrtfinalu jih je bilo šest od osmih in iz Evrope so tudi prav vsi štirje polfinalisti. Latinska Amerika se je še nekako držala s petimi udeleženci v osmini finala in dvema četrtfinalistoma, vsem drugim pa je ostala zgolj drobtinica v obliki japonske uvrstitve med 16. Afrika prvič po letu 1986 ni imela udeleženca osmine finala, kljub nespornemu potencialu se zdi, da afriški nogomet nazaduje. Nekatera razmerja v svetovnem nogometu se menjajo, prvič se je zgodilo, da v polfinalu ni bilo niti ene izmed članic »velike četvorke« svetovnega nogometa (BRA, GER, ITA, ARG) in komaj drugič v zgodovini SP se nobena izmed njih ni uvrstila v veliki finale (prvič 2010, takrat SPA:NET).
Vsa čast tudi ruski organizaciji (pa saj v to tako ali tako nihče ni niti za trenutek podvomil) – kretenov, ki so še pred dvema letoma razgrajali na EP v Rusijo ali ni bilo, ali pa jih je želja po razgrajanju minila ob pogledu na Putinove specialce, ki so na zadovoljstvo vseh skrbeli za red in mir. Konec koncev je lahko zadovoljna tudi FIFA, ne le da se je VAR odlično obnesel, v njeno blagajno je tudi kapnila rekordna vsota, zdaj bo pravzaprav treba le še prepričati šejke, da bodo čez štiri leta na katarske tribune poleg belih halj spustili še črne, ki v tistem delu sveta običajno skrivajo obraze in obline pripadnic nežnejšega spola – in veliki žur gotovo najbolj zdravega prvenstva doslej se bo lahko pričel.
Naj mi bo dovoljeno to bloganje zaključiti na osebni noti – vedno se bom z veseljem spominjal magičnih večerov pri Championsu, zato se zahvaljujem vsem (še prav posebej pa srečnemu džokerju Jožetu), ki ste bili tam in morda kdaj pa kdaj morali tudi prenašati moje navijaške izbruhe. Kaj hočemo, nobody is perfect!
RSS Feed
