Le kaj lahko bolje opiše entropijo (zdaj že bivših) svetovnih prvakov kot naslov znamenitega Wagnerjevega dela, velikega finala Sage o Nibelungih? Nemci so prišli na SP kot eni izmed favoritov, če ne kar kot največji, zdaj pa odhajajo domov in to po sramotnem porazu s Korejo(!!), katero so morali za napredovanje samo premagati! Ko mi je moja draga življenjska spremljevalka pred tekmo med Nemci in Korejci omenila, da se morda lahko zgodi kak čudež, sem odvrnil, da tudi če bi imel nemški avtobus karambol in bi cel Elf igral z eno nogo v gipsu, bi Korejo vseeno premagali. Ampak je niso, na koncu je prišlo celo ponižanje v obliki dveh korejskih zadetkov! Mislil sem, da tega dneva ne bom nikoli doživel, ampak zdaj vidim, da je na tem prvenstvu mogoče pa res prav vse. Nič od tega, kar se bo še dogajalo v izločilnem delu ne more biti niti približno taka senzacija, kot ta izpad Nemcev. Prepih v nemški obrambi je bil zelo opazen že na prvi tekmi z Mehiko, proti Švedom jih je rešil izjemen zadetek Kroosa v zadnjih sekundah tekme, s Korejo pa so odigrali še slabše, dobro, če bi izkoristili vsaj eno izmed svojih priložnosti bi se uvrstili naprej, ampak spet je zadaj zevala ogromna luknja, kaka boljša ekipa od Koreje bi to kaznovala že davno pred sodnikovim podaljškom. Pozna se, da ni več obeh motorjev, Lahma in Schweinsteigerja, ki sta pred štirimi leti dajala ton nemški igri, zdaj je šlo vse skupaj bistveno prepočasi. Nimajo pravega centerforja, Muller in tudi Gomez nista mogla nič, pravzaprav je vse viselo na navdihu Kroosa in Khedire. Ozil je deloval, kot da se ga vse skupaj ne tiče, novi upi, ki bi morali prerasti v nosilce igre (Kimmich, Werner, Reus) pa so popolnoma zatajili. Tako se je že tretjič (in četrtič za evropske ekipe) zapored zgodilo, da je branilec naslova izpadel že v skupini. Francija je branila naslov 2002 in izpadla brez danega gola, 2010 so po porazu s Slovaki izpadli Italijani in pred štirimi leti so se po porazu proti Čilu neslavno poslovili Španci – med bolj vraževernimi navijači stvar počasi že dobiva etiketo prekletstva. Najbolj so od nemške polomije profitirali Mehičani, ki so po tretjem golu Švedov gotovo že pakirali kovčke in samo še čakali na milostni strel v obliki pregovornega nemškega gola v zadnjih minutah tekme. A Garyjevo pravilo je tokrat končno enkrat zatajilo in Lineker ga je na Twitterju že spremenil: "Nogomet je preprosta igra. 22 igalcev se 90 minut podi za žogo in na koncu Nemčija vedno ne zmaga. Prejšnja verzija odhaja v zgodovino!" Splet je tudi poln fotografij in videov Mehičanov, ki objemajo svoje nove prijatelje Korejce, pred korejsko ambasado v Mexico Cityju se je zbrala hvaležna množica in mehiška letalska družba je cene poletov v Korejo promocijsko znižala za 20%! Takšen je naboj, ki ga prinaša svetovno prvenstvo, ljudje se identificirajo s svojo reprezentanco, športni (ne)uspeh pa povezujejo z narodnim ponosom; kar smo mi doživljali na lanskem košarkarskem EP, doživljajo in čutijo – še posebej v Latinski Ameriki – ob vsakem nastopu svoje nogometne reprezentance. Švedi so po naravi sicer manj temperamentni od Mehičanov, a so se po smoli proti Nemcem nekateri že pričeli jeziti na selektorja, ki se je odrekel Ibrahimoviću (ta se je za SP sam ponujal), po prepričljivi zmagi nad Mehiko so ti glasovi zdaj seveda potihnili. Švedi imajo priložnost, da se z zmago nad Švico (ki je zame vseeno favorit) uvrstijo v zanje sanjsko četrtfinale. Mehičani so s porazom v zadnji tekmi zapravili vse, kar so zgradili v prvih dveh in ko se bo evforija polegla, bo prevladalo spoznanje, da jih zdaj čaka Brazilija in da to najverjetneje pomeni konec poti. Brazilci namreč igrajo vedno bolje, proti sicer zelo solidni Srbiji so tekmo rutinirano pripeljali do konca, napadalci se počasi ogrevajo na delovno temperaturo, obramba pa deluje čvrsto, za Brazilce že skoraj prečvrsto.
Prvič v zgodovini SP je o potniku v osmino finala odločal kriterij fair-playa. Kratko je potegnil Senegal, ki je proti Kolumbiji igral preveč ležerno, samo čuvali so nulo, ampak to se po navadi maščuje in ko so dobili gol, niso bili več zmožni prestaviti v višjo prestavo. Kolumbija ni briljirala, je pa že drugič zapored dosegla odločilni gol na zanje povsem netipičen način, z glavo je po predložku znova zadel visoki Mina. Japonci so prvi dve tekmi odigrali presenetljivo solidno, proti Poljakom (ki so zame poleg Nemcev največje razočaranje prvenstva) pa so spet pokazali svoj stari, plašni obraz; zadnjih 15 minut so samo čuvali rezultat, kaj pa če bi na drugi tekmi Senegal zadel? Angleži in Belgijci so odigrali ležerno tekmo, naneslo je pač tako, da ne eni ne drugi niso bili povsem prepričani ali je bolje zmagati ali izgubiti. Na koncu je več poguma in ambicij pokazala Belgija, ki v osmini finala z Japonsko ne bi smela imeti težav, v četrtfinalu pa jo najverjetneje čaka Brazilija. Angleže čaka najprej Kolumbija, potem pa zmagovalec tekme med Švedsko in Švico; bomo videli, izkušnje učijo, da se kalkuliranje in taktiziranje po navadi ne izplača.
Zdaj se začenja izločilni del, osmina finala je nekakšno sito, ločnica med končno pozitivno ali negativno oceno nastopa neke reprezentance. Drži sicer, da je za nekatere (npr. Ruse) velik uspeh že preboj iz skupine, vendar je četrtfinale tisto, ki loči velike od dobrih, može od fantkov – biti med 8 na svetu le ni kar tako! Sproti sem ocenjeval tekme v skupinskem delu, povprečna ocena je 6,31; najbolje (9) sem ocenil tekmo med Španijo in Portugalsko, oceno 8 so dobile tekme Mehika : Nemčija, Hrvaška : Argentina, Švica : Srbija, Japonska : Senegal in Španija : Maroko. Štiri tekme so bile tako slabe, da sem jih ocenil s 5 – Maroko : Iran, Francija : Danska (edina 0:0) ter tekmi Savdske Arabije proti Urugvaju in Egiptu. Doseženih je bilo 122 golov, kar znaša za današnji nogomet solidnih 2,54 gola na tekmo. Vse možne točke so osvojili Urugvaj (ki je tudi edini ohranil svojo mrežo nedotaknjeno), Hrvaška in Belgija, slednja je tudi zabila največ golov – 9. Brez točk sta ostala Egipt in Panama, ki je tudi prejela največ golov, kar 11. Sodniki so pokazali tri rdeče kartone (od teh je samo Skomina pokazal direktnega Kolumbijcu), VAR pa je vplival na rekordnih 24 enajstmetrovk – kar 10 jih je bilo dosojenih po video pregledu. Strelci so zadeli 18x, 6x pa zgrešili, med »grešniki« najdemo tudi Messija in Ronalda.
In ko smo že ravno pri penalih, gotovo bo v izločilnem delu prej ali slej prišlo tudi do njihovega izvajanja po podaljšku; slednje enim »leži« bolj kot drugim; tule so izkupički posameznih reprezentanc v »shootoutu«: GER 4-0, ARG 4-1, BRA 3-1, FRA 2-2, ITA 1-3, SPA 1-2, NET 1-2, ENG 0-3, IRE 1-1, CRC 1-1, MEX 0-2, ROM 0-2, BEL 1-0, BUL 1-0, POR 1-0, SWE 1-0, KOR 1-0, UKR 1-0, URG 1-0, PAR 1-0, YUG 0-1, SUI 0-1, JAP 0-1, GHA 0-1, CHI 0-1, GRE 0-1. Dvakrat sta po enajstmetrovkah medsebojno »obračunali« le FRA in ITA (1-1). Doslej je bilo vseh enajstmetrovk v »shootoutu« 240 na 26 tekmah (od tega 2x v finalu – 1994 in 2006). Strelci so zadeli 173x (72%), gol so zgrešili 10x (4%), vratnico ali prečko so zadeli 11x (4%), vratarji pa so obranili 49 (20%) strelov. Torej se v povprečju zgrešijo 3 enajstmetrovke od 10-tih, oziroma trije na en »shootout«. Odločitev doslej le 2x ni padla po seriji 5 enajstmetrovk ali manj (GER : FRA 1982 – to je bil sploh prvi »shootout« na SP – in SWE : ROM 1994). Pri enajstmetrovkah imena ne pomenijo kaj dosti; med drugimi so ga polomili Stielike, Socrates, Platini, Stojković, Maradona, Belodedici, Baggio, Baresi, Ševčenko, Lampard, Trezeguet in Sneijder. Psihološki pritisk pomembnosti trenutka je pač tako velik in tako intenziven, da mu marsikdaj podležejo tudi najboljši!
Prvič v zgodovini SP je o potniku v osmino finala odločal kriterij fair-playa. Kratko je potegnil Senegal, ki je proti Kolumbiji igral preveč ležerno, samo čuvali so nulo, ampak to se po navadi maščuje in ko so dobili gol, niso bili več zmožni prestaviti v višjo prestavo. Kolumbija ni briljirala, je pa že drugič zapored dosegla odločilni gol na zanje povsem netipičen način, z glavo je po predložku znova zadel visoki Mina. Japonci so prvi dve tekmi odigrali presenetljivo solidno, proti Poljakom (ki so zame poleg Nemcev največje razočaranje prvenstva) pa so spet pokazali svoj stari, plašni obraz; zadnjih 15 minut so samo čuvali rezultat, kaj pa če bi na drugi tekmi Senegal zadel? Angleži in Belgijci so odigrali ležerno tekmo, naneslo je pač tako, da ne eni ne drugi niso bili povsem prepričani ali je bolje zmagati ali izgubiti. Na koncu je več poguma in ambicij pokazala Belgija, ki v osmini finala z Japonsko ne bi smela imeti težav, v četrtfinalu pa jo najverjetneje čaka Brazilija. Angleže čaka najprej Kolumbija, potem pa zmagovalec tekme med Švedsko in Švico; bomo videli, izkušnje učijo, da se kalkuliranje in taktiziranje po navadi ne izplača.
Zdaj se začenja izločilni del, osmina finala je nekakšno sito, ločnica med končno pozitivno ali negativno oceno nastopa neke reprezentance. Drži sicer, da je za nekatere (npr. Ruse) velik uspeh že preboj iz skupine, vendar je četrtfinale tisto, ki loči velike od dobrih, može od fantkov – biti med 8 na svetu le ni kar tako! Sproti sem ocenjeval tekme v skupinskem delu, povprečna ocena je 6,31; najbolje (9) sem ocenil tekmo med Španijo in Portugalsko, oceno 8 so dobile tekme Mehika : Nemčija, Hrvaška : Argentina, Švica : Srbija, Japonska : Senegal in Španija : Maroko. Štiri tekme so bile tako slabe, da sem jih ocenil s 5 – Maroko : Iran, Francija : Danska (edina 0:0) ter tekmi Savdske Arabije proti Urugvaju in Egiptu. Doseženih je bilo 122 golov, kar znaša za današnji nogomet solidnih 2,54 gola na tekmo. Vse možne točke so osvojili Urugvaj (ki je tudi edini ohranil svojo mrežo nedotaknjeno), Hrvaška in Belgija, slednja je tudi zabila največ golov – 9. Brez točk sta ostala Egipt in Panama, ki je tudi prejela največ golov, kar 11. Sodniki so pokazali tri rdeče kartone (od teh je samo Skomina pokazal direktnega Kolumbijcu), VAR pa je vplival na rekordnih 24 enajstmetrovk – kar 10 jih je bilo dosojenih po video pregledu. Strelci so zadeli 18x, 6x pa zgrešili, med »grešniki« najdemo tudi Messija in Ronalda.
In ko smo že ravno pri penalih, gotovo bo v izločilnem delu prej ali slej prišlo tudi do njihovega izvajanja po podaljšku; slednje enim »leži« bolj kot drugim; tule so izkupički posameznih reprezentanc v »shootoutu«: GER 4-0, ARG 4-1, BRA 3-1, FRA 2-2, ITA 1-3, SPA 1-2, NET 1-2, ENG 0-3, IRE 1-1, CRC 1-1, MEX 0-2, ROM 0-2, BEL 1-0, BUL 1-0, POR 1-0, SWE 1-0, KOR 1-0, UKR 1-0, URG 1-0, PAR 1-0, YUG 0-1, SUI 0-1, JAP 0-1, GHA 0-1, CHI 0-1, GRE 0-1. Dvakrat sta po enajstmetrovkah medsebojno »obračunali« le FRA in ITA (1-1). Doslej je bilo vseh enajstmetrovk v »shootoutu« 240 na 26 tekmah (od tega 2x v finalu – 1994 in 2006). Strelci so zadeli 173x (72%), gol so zgrešili 10x (4%), vratnico ali prečko so zadeli 11x (4%), vratarji pa so obranili 49 (20%) strelov. Torej se v povprečju zgrešijo 3 enajstmetrovke od 10-tih, oziroma trije na en »shootout«. Odločitev doslej le 2x ni padla po seriji 5 enajstmetrovk ali manj (GER : FRA 1982 – to je bil sploh prvi »shootout« na SP – in SWE : ROM 1994). Pri enajstmetrovkah imena ne pomenijo kaj dosti; med drugimi so ga polomili Stielike, Socrates, Platini, Stojković, Maradona, Belodedici, Baggio, Baresi, Ševčenko, Lampard, Trezeguet in Sneijder. Psihološki pritisk pomembnosti trenutka je pač tako velik in tako intenziven, da mu marsikdaj podležejo tudi najboljši!
RSS Feed
