»The games must go on!« je znamenita izjava Lorda Killanina, takratnega predsednika MOK-a, s katero je dan po zločinskem terorističnem napadu Palestincev na izraelske športnike v Munchnu 1972 odgovoril na pomisleke mnogih, češ ali je po takšnem masakru sploh še smiselno nadaljevati s tekmovanji. Skoraj pol stoletja kasneje je pandemija COVID-a MOK, japonske organizatorje in vso svetovno športno srenjo znova postavila pred dilemo, kako in kaj z igrami. Lanska prestavitev za eno leto je vsem skupaj kupila prepotreben čas, v katerem so znanstveniki lahko razvili cepiva, organizatorji pa varnostne protokole, ki bodo omogočili kolikor toliko varno izvedbo iger. Če jih letos ne bi izvedli, bi bile dokončno odpovedane in to bi pomenilo poraz ne le športnega sveta, ampak človeštva na splošno; konec koncev so bile OI doslej odpovedane le v najtemačnejšem obdobju sodobne človeške zgodovine, med obema svetovnima vojnama. Veliko je skeptikov, tudi domačini niso najbolj navdušeni nad izvedbo iger, ampak nenazadnje se velja postaviti v kožo športnikov in športnic, ki so vse svoje upe in ambicije usmerili na OI, se zaradi njih odpovedovali temu in onemu ter jim podredili tudi svoje zasebno življenje; za mnoge izmed njih bo to edina olimpijska priložnost v karieri. Pred 49 leti šport ni kapituliral pred peščico fanatičnih norcev, tudi zdaj ne bo pred enoceličnim morilcem, prej obratno, OI bodo, kot je dejal predsednik MOK Thomas Bach, ljudem vlile upanje za prihodnost. Seveda ne bo vse tako, kot smo navajeni. Predvsem ne bo gledalcev, ne bomo gledali in poslušali tistega navdušenja (ali razočaranja) množice. Zdravje ima prednost, testiranja se bodo vršila na dnevnem redu in verjetno komu tudi odnesla olimpijske sanje, ko ga bodo vestni japonski epidemiologi napotili v 10-dnevno karanteno.
In kaj lahko pričakujemo od slovenskih športnikov in športnic? Če se spomnimo dosedanjih slovenskih nastopov na POI, je spočetka vse šlo po nekem logičnem zaporedju. Dve bronasti kolajni ob krstnem nastopu samostojne Slovenije v Barceloni 1992, nato dve srebrni štiri leta kasneje v Atlanti in potem je seveda morala slediti tista nepozabna noč v Sydneyu, ko sta zlato najprej osvojila Čop in Špik, kakšno uro kasneje pa še Rajmond Debevec. V Atenah 2004 smo prvič osvojili več kot dve kolajni (srebrno in tri bronaste), a manjkala je tista pika na i v obliki zlate; ta se je »zgodila« v Pekingu 2008, osvojil jo je Primož Kozmus, poleg tega smo imeli tam še po dve srebrni in bronasti. Te igre v Pekingu so tudi naše najuspešnejše POI doslej, v Londonu 2012 in Riu 2016 smo osvojili po štiri kolajne, drobna razlika je bila le v njihovih barvah (London 1-1-2, Rio 1-2-1). Mislim, da lahko v Tokiu presežemo Pekinško bero, morda celo izenačimo ali presežemo nepozabni Soči 2014, ki z osmimi kolajnami predstavlja absolutni presežek slovenskega športa n olimpizma. Veliko bo odvisno že od prvega dne, ko je na sporedu cestna dirka v kolesarstvu; če Roglič ali Pogačar (najbolje pa kar oba) tam osvojita kolajno, bi se lahko vsul plaz. Oba sta seveda v najožjem krogu favoritov, tudi trasa je dovolj zahtevna, težava je le v tem, da ne vemo, v kašni meri je Roglič saniral poškodbe s Toura ter koliko moči in energije po svojem drugem epskem francoskem podvigu še premore Pogačar.
Zadnji slovenski zlati kolajni sta osvojili judoistki in to celo v isti kategoriji (do 63kg) in tudi tokrat je vsaj Tina Trstenjak med favoriti, pravzaprav se zdi, da jo lahko premagata le Japonka in Tinina stara francoska tekmica, s katero je tako sijajno opravila v finalu v Riu. Od takrat Tina sicer ni več tako prepričljiva, a zagotovo sta s starim lisjakom Fabjanom skovala taktiko, ki bo prinesla uspeh. Poleg Trstenjakove imamo v Tokiu še tri judoistke in Gomboca, ob ugodnem žrebu se lahko tudi od njih nadejamo kakega vrhunskega rezultata; vsaj Velenškova (ki je medtem presedlala v najtežjo kategorijo) je že v Riu dokazala, da se zna zbrati takrat, ko je to najbolj potrebno.
Vedno tudi veliko pričakujemo od kajakašev / kanuistov. Morda je Kauzer res že malo v letih, ampak na svoj dan lahko premaga vsakogar, razen tega je olimpijsko kolajno že osvojil in to lahko pomeni veliko prednost pred nadebudno konkurenco, ki se ga zagotovo boji kot hudič križa. Potem je tu kanuist Savšek, vrsto let je že med najboljšimi na svetu in v bistvu potrebuje samo eno odlično finalno vožnjo (v Riu je bil najhitrejši v kvalifikacijah in v polfinalu, a je potem v finalu povsem odpovedal). Med favoritinje zagotovo šteje tudi svetovna prvakinja v kajaku Eva Terčelj, a pri njej je ravno obratno kot pri Kauzerju, je še mlada, konkurenca pa je zelo izkušena. Tokrat imamo prvič možnosti tudi v mirnovodni verziji kajaka, Ponomarenko in Osterman sta letos vse podredili treningu daljše, 500-metrske discipline, saj njuna boljša (200m) ni olimpijska.
Kdor pozna razmere v slovenski atletiki in posledično pogoje za trening, pravzaprav težko verjame, da ima Slovenija v kraljici športov že kar štiri olimpijske medalje. Brigiti Bukovec je le za las zmanjkalo do zlata v Atlanti 1996, Čeplakova je po nepozabnem finišu za Atenski bron 2004 prvič in edinič v svoji karieri ugnala »pošast« Mutolo, Kozmus pa je zlatu v Pekingu 2008 za konec izjemne kariere dodal še srebro v Londonu 2012. Razen tega beležimo še četrto mesto Brigite Langerholc na 800m 2008, peto Marije Šestak (ki zna napredovati celo do kolajne, ko bodo ob novem napredku antidopinške tehnologije enkrat odprli tiste vzorce) v troskoku 2008 in sedmo Martine Ratej v metu kopja 2012. Zdaj imamo nov veliki up, metalca diska Kristjana Čeha, ki ima letos drugi najboljši rezultat na svetu in je tudi že presegel magično mejo 70m. Zdi se, da tudi nedavni (po mojem mnenju zelo neumni) razhod s trenerjem (zaradi punce!!) ni pustil nekih posledic. Je pa tako, da so meti na velikih tekmovanjih zelo specifične discipline, v kvalifikacijah imaš samo tri mete, pa še prostor za izmet je ožji, kot na mitingih. Mnogim favoritom se je že zgodilo, da so v prvem metu prestopili, drugi je odletel v mrežo, v tretjem pa so potem živci naredili svoje. Naš drugi adut bi lahko bila Tina Šutej, ki je lani v skoku s palico skočila državni rekord 4,75 ter glasno najavila naskok na olimpijsko medaljo. Toda letos tega rezultata še ni izboljšala, zagotovo si je želela pred OI skočiti vsaj 4,80. Ta višina je tudi nekakšna meja, ki (preskočena v prvem poskusu) morda že prinaša medaljo. Kvalifikacije za Šutejevo ne bi smele predstavljati težave, za vse ostalo pa se pustimo presenetiti. Vprašanje je tudi, kaj po poškodbi zmore naš tretji atletski adut (morda ne ravno za medaljo, za finale pa vsekakor) Maruša Mišmaš. Punca lepo napreduje, letos je prvič tekla pod 9:20; verjetno je njen limit okrog 9:10.
Morda se lahko za kolajno borita četrti iz Ria, jadralki Mrak in Macarol, morda tudi strelka Dvoršak, ki je v trojnem položaju prva na svetovni lestvici, ampak če bi moral vse staviti na eno slovensko kolajno, bi seveda stavil na Janjo Garnbret. Neprekosljiva Korošica, kraljica svetovnega športnega plezanja je v svoji blesteči karieri osvojila vse, kar se osvojiti da in zdaj mora le še postaviti piko na i. Mislim, da je kolajna tu 100% (ok, nič ni 100% - razen davkov in smrti), bomo videli ali ji bo uspelo splezati na sam vrh, do zlate kolajne, s katero bi kronala svojo izjemno športno pot in se zapisala med nesmrtne – ne le v slovenskem merilu! Je tudi edina izmed vseh slovenskih udeležencev iger, ki ji ameriški portal Bestsports napoveduje zlato kolajno. Razen te zlate nam napovedujejo še tri srebne kolajne – dve v kajakaštvu (verjetno Kauzer in Terčelj) ter eno v judu (Trstenjak) LINK
Na koncu je potrebno seveda omeniti še košarkarje. So komaj druga slovenska ekipa, ki se ji je uspelo uvrstiti na POI, doslej je to trikrat uspelo le še rokometašem. Seveda je že sama uvrstitev na OI izjemen uspeh, ampak če smo že enkrat tu, zakaj ne bi šli do konca (medalje). Priložnost je toliko večja, ker je nekaterim papirnatim favoritom povsem nepričakovano spodletelo. Ja, kako so se spremenila razmerja v basketu, izmed vseh naslednic nekdanjih košarkarskih supersil Jugoslavije in SZ bo v Tokiu igrala samo in edino Slovenija. Skupina z Argentino, Španijo in Japonsko ni pretežka, vsekakor pa bo prva tekma z Gauči bržkone odločilna za nadaljnji potek turnirja. FIBA spet cinca, sploh se še ne ve, kdo se s kom sreča v četrtfinalu; doslej sta bili na OI vedno dve skupini po 6 ekip in vnaprej se je vedelo, da prvi igra s četrtim, drugi s tretjim, itd. Tokrat pa so se pri FIBI odločili, da bomo imeli tri skupine s po štirimi reprezentancami, naprej se uvrstita po dve najboljši iz vsake skupine in še dve najboljši tretjeuvrščeni ekipi; nikjer pa (še) ni objavljeno, kdo pride na koga v četrtfinalu. Človek bi si sicer po neki logiki mislil, da bosta dva izmed treh zmagovalcev skupin igrala proti obema tretjeuvrščenima, tretji zmagovalec proti enemu izmed drugouvrščenih, četrti četrtfinalni par pa naj bi tvorila dva preostala drugo uvrščena, ampak pri FIBI nikoli ne veš, pri čem si. Zato je ta prva tekma z Argentino tako zelo pomembna, zmaga tako rekoč zagotavlja vsaj drugo mesto v skupini in menda ja ne bomo ravno mi v četrtfinalu naleteli na (verjetno) nepremagljive NBA-jevce. Seveda bi bilo še bolje, če nabijemo še Špance in smo prvi. Če bi igrala starejši Dragić in Vidmar, bi skoraj podpisal medaljo, tako pa bo bolj ali manj vse viselo na genialnem Dončiću, s katerim Slovenija še ni izgubila tekme – deset zmag na EP 2017 in še štiri na letošnjih olimpijskih kvalifikacijah. Je pa ta Argentina finalist zadnjega SP in zelo neugoden tekmec, še posebej na začetku turnirja, ko bo njihov glavni adut (41-letni Scola) še spočit. Če omejimo njegov učinek in povezavo z bivšim in sedanjim Realovim playmakerjem Campazzom in Laprovittolo potem težav ne bi smelo biti. Pa saj jih pravzaprav tudi z Litvo ni bilo!
In kaj lahko pričakujemo od slovenskih športnikov in športnic? Če se spomnimo dosedanjih slovenskih nastopov na POI, je spočetka vse šlo po nekem logičnem zaporedju. Dve bronasti kolajni ob krstnem nastopu samostojne Slovenije v Barceloni 1992, nato dve srebrni štiri leta kasneje v Atlanti in potem je seveda morala slediti tista nepozabna noč v Sydneyu, ko sta zlato najprej osvojila Čop in Špik, kakšno uro kasneje pa še Rajmond Debevec. V Atenah 2004 smo prvič osvojili več kot dve kolajni (srebrno in tri bronaste), a manjkala je tista pika na i v obliki zlate; ta se je »zgodila« v Pekingu 2008, osvojil jo je Primož Kozmus, poleg tega smo imeli tam še po dve srebrni in bronasti. Te igre v Pekingu so tudi naše najuspešnejše POI doslej, v Londonu 2012 in Riu 2016 smo osvojili po štiri kolajne, drobna razlika je bila le v njihovih barvah (London 1-1-2, Rio 1-2-1). Mislim, da lahko v Tokiu presežemo Pekinško bero, morda celo izenačimo ali presežemo nepozabni Soči 2014, ki z osmimi kolajnami predstavlja absolutni presežek slovenskega športa n olimpizma. Veliko bo odvisno že od prvega dne, ko je na sporedu cestna dirka v kolesarstvu; če Roglič ali Pogačar (najbolje pa kar oba) tam osvojita kolajno, bi se lahko vsul plaz. Oba sta seveda v najožjem krogu favoritov, tudi trasa je dovolj zahtevna, težava je le v tem, da ne vemo, v kašni meri je Roglič saniral poškodbe s Toura ter koliko moči in energije po svojem drugem epskem francoskem podvigu še premore Pogačar.
Zadnji slovenski zlati kolajni sta osvojili judoistki in to celo v isti kategoriji (do 63kg) in tudi tokrat je vsaj Tina Trstenjak med favoriti, pravzaprav se zdi, da jo lahko premagata le Japonka in Tinina stara francoska tekmica, s katero je tako sijajno opravila v finalu v Riu. Od takrat Tina sicer ni več tako prepričljiva, a zagotovo sta s starim lisjakom Fabjanom skovala taktiko, ki bo prinesla uspeh. Poleg Trstenjakove imamo v Tokiu še tri judoistke in Gomboca, ob ugodnem žrebu se lahko tudi od njih nadejamo kakega vrhunskega rezultata; vsaj Velenškova (ki je medtem presedlala v najtežjo kategorijo) je že v Riu dokazala, da se zna zbrati takrat, ko je to najbolj potrebno.
Vedno tudi veliko pričakujemo od kajakašev / kanuistov. Morda je Kauzer res že malo v letih, ampak na svoj dan lahko premaga vsakogar, razen tega je olimpijsko kolajno že osvojil in to lahko pomeni veliko prednost pred nadebudno konkurenco, ki se ga zagotovo boji kot hudič križa. Potem je tu kanuist Savšek, vrsto let je že med najboljšimi na svetu in v bistvu potrebuje samo eno odlično finalno vožnjo (v Riu je bil najhitrejši v kvalifikacijah in v polfinalu, a je potem v finalu povsem odpovedal). Med favoritinje zagotovo šteje tudi svetovna prvakinja v kajaku Eva Terčelj, a pri njej je ravno obratno kot pri Kauzerju, je še mlada, konkurenca pa je zelo izkušena. Tokrat imamo prvič možnosti tudi v mirnovodni verziji kajaka, Ponomarenko in Osterman sta letos vse podredili treningu daljše, 500-metrske discipline, saj njuna boljša (200m) ni olimpijska.
Kdor pozna razmere v slovenski atletiki in posledično pogoje za trening, pravzaprav težko verjame, da ima Slovenija v kraljici športov že kar štiri olimpijske medalje. Brigiti Bukovec je le za las zmanjkalo do zlata v Atlanti 1996, Čeplakova je po nepozabnem finišu za Atenski bron 2004 prvič in edinič v svoji karieri ugnala »pošast« Mutolo, Kozmus pa je zlatu v Pekingu 2008 za konec izjemne kariere dodal še srebro v Londonu 2012. Razen tega beležimo še četrto mesto Brigite Langerholc na 800m 2008, peto Marije Šestak (ki zna napredovati celo do kolajne, ko bodo ob novem napredku antidopinške tehnologije enkrat odprli tiste vzorce) v troskoku 2008 in sedmo Martine Ratej v metu kopja 2012. Zdaj imamo nov veliki up, metalca diska Kristjana Čeha, ki ima letos drugi najboljši rezultat na svetu in je tudi že presegel magično mejo 70m. Zdi se, da tudi nedavni (po mojem mnenju zelo neumni) razhod s trenerjem (zaradi punce!!) ni pustil nekih posledic. Je pa tako, da so meti na velikih tekmovanjih zelo specifične discipline, v kvalifikacijah imaš samo tri mete, pa še prostor za izmet je ožji, kot na mitingih. Mnogim favoritom se je že zgodilo, da so v prvem metu prestopili, drugi je odletel v mrežo, v tretjem pa so potem živci naredili svoje. Naš drugi adut bi lahko bila Tina Šutej, ki je lani v skoku s palico skočila državni rekord 4,75 ter glasno najavila naskok na olimpijsko medaljo. Toda letos tega rezultata še ni izboljšala, zagotovo si je želela pred OI skočiti vsaj 4,80. Ta višina je tudi nekakšna meja, ki (preskočena v prvem poskusu) morda že prinaša medaljo. Kvalifikacije za Šutejevo ne bi smele predstavljati težave, za vse ostalo pa se pustimo presenetiti. Vprašanje je tudi, kaj po poškodbi zmore naš tretji atletski adut (morda ne ravno za medaljo, za finale pa vsekakor) Maruša Mišmaš. Punca lepo napreduje, letos je prvič tekla pod 9:20; verjetno je njen limit okrog 9:10.
Morda se lahko za kolajno borita četrti iz Ria, jadralki Mrak in Macarol, morda tudi strelka Dvoršak, ki je v trojnem položaju prva na svetovni lestvici, ampak če bi moral vse staviti na eno slovensko kolajno, bi seveda stavil na Janjo Garnbret. Neprekosljiva Korošica, kraljica svetovnega športnega plezanja je v svoji blesteči karieri osvojila vse, kar se osvojiti da in zdaj mora le še postaviti piko na i. Mislim, da je kolajna tu 100% (ok, nič ni 100% - razen davkov in smrti), bomo videli ali ji bo uspelo splezati na sam vrh, do zlate kolajne, s katero bi kronala svojo izjemno športno pot in se zapisala med nesmrtne – ne le v slovenskem merilu! Je tudi edina izmed vseh slovenskih udeležencev iger, ki ji ameriški portal Bestsports napoveduje zlato kolajno. Razen te zlate nam napovedujejo še tri srebne kolajne – dve v kajakaštvu (verjetno Kauzer in Terčelj) ter eno v judu (Trstenjak) LINK
Na koncu je potrebno seveda omeniti še košarkarje. So komaj druga slovenska ekipa, ki se ji je uspelo uvrstiti na POI, doslej je to trikrat uspelo le še rokometašem. Seveda je že sama uvrstitev na OI izjemen uspeh, ampak če smo že enkrat tu, zakaj ne bi šli do konca (medalje). Priložnost je toliko večja, ker je nekaterim papirnatim favoritom povsem nepričakovano spodletelo. Ja, kako so se spremenila razmerja v basketu, izmed vseh naslednic nekdanjih košarkarskih supersil Jugoslavije in SZ bo v Tokiu igrala samo in edino Slovenija. Skupina z Argentino, Španijo in Japonsko ni pretežka, vsekakor pa bo prva tekma z Gauči bržkone odločilna za nadaljnji potek turnirja. FIBA spet cinca, sploh se še ne ve, kdo se s kom sreča v četrtfinalu; doslej sta bili na OI vedno dve skupini po 6 ekip in vnaprej se je vedelo, da prvi igra s četrtim, drugi s tretjim, itd. Tokrat pa so se pri FIBI odločili, da bomo imeli tri skupine s po štirimi reprezentancami, naprej se uvrstita po dve najboljši iz vsake skupine in še dve najboljši tretjeuvrščeni ekipi; nikjer pa (še) ni objavljeno, kdo pride na koga v četrtfinalu. Človek bi si sicer po neki logiki mislil, da bosta dva izmed treh zmagovalcev skupin igrala proti obema tretjeuvrščenima, tretji zmagovalec proti enemu izmed drugouvrščenih, četrti četrtfinalni par pa naj bi tvorila dva preostala drugo uvrščena, ampak pri FIBI nikoli ne veš, pri čem si. Zato je ta prva tekma z Argentino tako zelo pomembna, zmaga tako rekoč zagotavlja vsaj drugo mesto v skupini in menda ja ne bomo ravno mi v četrtfinalu naleteli na (verjetno) nepremagljive NBA-jevce. Seveda bi bilo še bolje, če nabijemo še Špance in smo prvi. Če bi igrala starejši Dragić in Vidmar, bi skoraj podpisal medaljo, tako pa bo bolj ali manj vse viselo na genialnem Dončiću, s katerim Slovenija še ni izgubila tekme – deset zmag na EP 2017 in še štiri na letošnjih olimpijskih kvalifikacijah. Je pa ta Argentina finalist zadnjega SP in zelo neugoden tekmec, še posebej na začetku turnirja, ko bo njihov glavni adut (41-letni Scola) še spočit. Če omejimo njegov učinek in povezavo z bivšim in sedanjim Realovim playmakerjem Campazzom in Laprovittolo potem težav ne bi smelo biti. Pa saj jih pravzaprav tudi z Litvo ni bilo!
RSS Feed
