Ne, to niso sanje, to je Tokio 2021 in blesteči nastopi slovenskih olimpijcev in olimpijk. Že po treh dneh imamo dve kolajni – na prejšnjih dveh OI v Londonu in Riu smo prvo dobili šele četrti dan. Sobotna brutalna cestna dirka kolesarjev je bila res nekaj posebnega, morda so nekaj podobnega le tisti enodnevni spomeniki v Franciji in Belgiji. Lahko bi ji tudi rekli izčrpavanje dveh glavnih favoritov, Pogačarja in Van Aerta; v bistvu so vsi dirkali proti njima in na koncu je Carapazu uspel odločilni pobeg. Malček sem se že ustrašil za Pogačarja, da mu bo zmanjkalo moči, ampak fant je po vsem, kar je naredil na Touru, uspel še odšprintati do brona in čisto malo je zmanjkalo celo do srebra. Škoda, res škoda, da Roglič ni bil pravi in bojim se, da tudi na kronometru ne bo. Ampak to je bil tak pravi začetek, še nikoli doslej nismo kolajne osvojili že kar prvi dan iger.
V mojem uvodnem blogu sem zapisal, da Benjamin Savšek potrebuje samo odlično finalno vožnjo, je namreč tako dober, da se mu v kvalifikacijah in polfinalu ni bilo treba preveč naprezati in si je lahko privoščil bolj ležerne in zanesljive vožnje. Ampak v finalu je šlo zares in končno se mu je uspelo zbrati in odpeljati tako, kot zna. In kadar tako odpelje, mu nihče ne more niti blizu, vedelo se je, da bo njegov čas pod 100 sekundami pomenil najmanj kolajno. Ko pa so potem tekmeci delali napake, se je izkazalo, da razen Savška nihče ni zmogel pod to mejo in na koncu je zmagal z več kot tremi sekundami prednosti. Njegov uspeh bo tudi motivacija in razbremenitev za Kauzerja, proga je dovolj zahtevna, da bi mu pravzaprav morala zelo ustrezati in morda se bomo znova veselili. Po drugi strani pa Terčeljeva ne deluje ravno prepričljivo, težka tokijska proga je za ženske morda celo pretežka; že kajakašice so se mučile, ne vem, kako bodo z njo opravile kanuistke, ki morajo še bolj garati.
V enem izmed naših natrofejnejših športov, judu, sicer še nimamo medalje, ampak naši glavni orožji, obe dobitnici kolajn iz prejšnjih OI v Riu, še prideta na vrsto. Je pa lepo presenetila mlada Kaja Kajzer, v dveh bojih se je izvlekla iz tako rekoč izgubljenega položaja, v boju za bron pa res ni imela nobenih možnosti proti prvi nosilki. Vsaka uvrstitev v četrtfinale (poleg Kajzerjeve je to uspelo tudi Gombocu) pomeni možnost boja za kolajne in za naše je to velik uspeh. To pa seveda ne velja za branilko naslova iz Ria, Tino Trstenjak, zanjo bo uspeh samo kolajna. Seveda v judu prevladujejo Japonci, doslej so v šestih kategorijah samo dvakrat ostali brez zlata, oba poraza pa so doživeli od judoistk Kosova, ki ima že dve zlati medalji in je prava mala velesila, vsaj v ženskem delu sporeda.
Zaenkrat gre vse po načrtu tudi obema našima igralcema namiznega tenisa, čeprav je Jorgić paral živce v dvoboju s Špancem, ko je bil že v izgubljenem položaju. Še dobro, da sem ta dvoboj gledal v bifeju in zraven ruknil par pirov, doma bi verjetno znorel in bi kaj poletelo. Nenazadnje vrhunskega namiznega tenisa že lep čas nisem gledal in takile dvoboji res niso za moje živce, žogice švigajo sem in tja hitreje, kot zmore spremljati oko in včasih lahko samo po reakcijah igralcev ugotoviš, kdo je pravzaprav dobil točko. Za oba naša bi bil uspeh že uvrstitev v osmino finala (Jorgić je že tam), četrtfinale bi bil izjemen presežek, kaj več pa je ob poplavi kitajskih igralcev (ki niti slučajno ne igrajo samo za Kitajsko), že znanstvena fantastika. Morda pa lahko naši presenetijo na ekipnem turnirju; v osmini finala se bodo pomerili z Korejo, ki je sicer favorit, ampak spet ne takšen, da se ga ne bi dalo presenetiti. Če bi to uspeli dobiti, bi v četrtfinalu igrali z zmagovalcem dvoboja Brazilija – Srbija, ki za naše nikakor nista nepremagljivi. Morda pa pot do polfinala ni tako nemogoča, kot se komu zdi na prvi pogled...
Košarkarji nadaljujejo tam, kjer so končali v Litvi. Argentino so razstavili na prafaktorje, komentator na bosanski TV je dejal »ovo je demontaža«. Če se je nekoč Aco Petrović hvalil »ja i moj brat i još trojica s ulice«, bi lahko Luka Dončić mirne duše rekel »jaz in še štirje, ki imajo slučajno pet minut časa«; takšna je dominantnost mladega genija, ki mu je zgolj selektorjevo predčasno vabilo na počitek preprečilo, da bi gaučom nasul 50 točk. Slovenija z Dončićem deluje naravnost zastrašujoče, že razmerje skokov (59 : 32 !!!) pove veliko. Pa ravno tega segmenta smo se tako bali. Precej manj zastrašujoče, pravzaprav že patetično, delujejo ZDA zvezdniki, vsaj zaenkrat. Bomo videli, ali se bodo dvignili ali pa se jim bodo ponovile Atene 2004, ko jih je načel Portoriko, nato jih je našolala Litva, v polfinalu pa jim je Argentina dokončno razblinila sanje o zlati medalji.
Počasi se navajam na olimpijski ritem bedenja in spanja, po začetnem kaosu nastaja red tudi pri izbiri programov. Potrebno si je pač narediti nov seznam kanalov, ki prenašajo OI, ter vedeti, kdaj katerega gledati. Tako imajo na ORF okrog 16h odličen povzetek vseh končnih odločitev, ki zjutraj in dopoldne niso bile v neposrednih prenosih. Česa podobnega se na naši RTV niti slučajno ne domislijo. Lahko pa zato tam zvemo veliko o olimpijski reprezentanci beguncev in kaj vse v Tokiu počne najboljši teniški igralec sveta, ta kralj slovenskih src. Ampak kaj hočemo, tako pač je. Če bi bili vsi mojstri, ne bi bil nihče vajenec. Pa tudi mojster ne.
V mojem uvodnem blogu sem zapisal, da Benjamin Savšek potrebuje samo odlično finalno vožnjo, je namreč tako dober, da se mu v kvalifikacijah in polfinalu ni bilo treba preveč naprezati in si je lahko privoščil bolj ležerne in zanesljive vožnje. Ampak v finalu je šlo zares in končno se mu je uspelo zbrati in odpeljati tako, kot zna. In kadar tako odpelje, mu nihče ne more niti blizu, vedelo se je, da bo njegov čas pod 100 sekundami pomenil najmanj kolajno. Ko pa so potem tekmeci delali napake, se je izkazalo, da razen Savška nihče ni zmogel pod to mejo in na koncu je zmagal z več kot tremi sekundami prednosti. Njegov uspeh bo tudi motivacija in razbremenitev za Kauzerja, proga je dovolj zahtevna, da bi mu pravzaprav morala zelo ustrezati in morda se bomo znova veselili. Po drugi strani pa Terčeljeva ne deluje ravno prepričljivo, težka tokijska proga je za ženske morda celo pretežka; že kajakašice so se mučile, ne vem, kako bodo z njo opravile kanuistke, ki morajo še bolj garati.
V enem izmed naših natrofejnejših športov, judu, sicer še nimamo medalje, ampak naši glavni orožji, obe dobitnici kolajn iz prejšnjih OI v Riu, še prideta na vrsto. Je pa lepo presenetila mlada Kaja Kajzer, v dveh bojih se je izvlekla iz tako rekoč izgubljenega položaja, v boju za bron pa res ni imela nobenih možnosti proti prvi nosilki. Vsaka uvrstitev v četrtfinale (poleg Kajzerjeve je to uspelo tudi Gombocu) pomeni možnost boja za kolajne in za naše je to velik uspeh. To pa seveda ne velja za branilko naslova iz Ria, Tino Trstenjak, zanjo bo uspeh samo kolajna. Seveda v judu prevladujejo Japonci, doslej so v šestih kategorijah samo dvakrat ostali brez zlata, oba poraza pa so doživeli od judoistk Kosova, ki ima že dve zlati medalji in je prava mala velesila, vsaj v ženskem delu sporeda.
Zaenkrat gre vse po načrtu tudi obema našima igralcema namiznega tenisa, čeprav je Jorgić paral živce v dvoboju s Špancem, ko je bil že v izgubljenem položaju. Še dobro, da sem ta dvoboj gledal v bifeju in zraven ruknil par pirov, doma bi verjetno znorel in bi kaj poletelo. Nenazadnje vrhunskega namiznega tenisa že lep čas nisem gledal in takile dvoboji res niso za moje živce, žogice švigajo sem in tja hitreje, kot zmore spremljati oko in včasih lahko samo po reakcijah igralcev ugotoviš, kdo je pravzaprav dobil točko. Za oba naša bi bil uspeh že uvrstitev v osmino finala (Jorgić je že tam), četrtfinale bi bil izjemen presežek, kaj več pa je ob poplavi kitajskih igralcev (ki niti slučajno ne igrajo samo za Kitajsko), že znanstvena fantastika. Morda pa lahko naši presenetijo na ekipnem turnirju; v osmini finala se bodo pomerili z Korejo, ki je sicer favorit, ampak spet ne takšen, da se ga ne bi dalo presenetiti. Če bi to uspeli dobiti, bi v četrtfinalu igrali z zmagovalcem dvoboja Brazilija – Srbija, ki za naše nikakor nista nepremagljivi. Morda pa pot do polfinala ni tako nemogoča, kot se komu zdi na prvi pogled...
Košarkarji nadaljujejo tam, kjer so končali v Litvi. Argentino so razstavili na prafaktorje, komentator na bosanski TV je dejal »ovo je demontaža«. Če se je nekoč Aco Petrović hvalil »ja i moj brat i još trojica s ulice«, bi lahko Luka Dončić mirne duše rekel »jaz in še štirje, ki imajo slučajno pet minut časa«; takšna je dominantnost mladega genija, ki mu je zgolj selektorjevo predčasno vabilo na počitek preprečilo, da bi gaučom nasul 50 točk. Slovenija z Dončićem deluje naravnost zastrašujoče, že razmerje skokov (59 : 32 !!!) pove veliko. Pa ravno tega segmenta smo se tako bali. Precej manj zastrašujoče, pravzaprav že patetično, delujejo ZDA zvezdniki, vsaj zaenkrat. Bomo videli, ali se bodo dvignili ali pa se jim bodo ponovile Atene 2004, ko jih je načel Portoriko, nato jih je našolala Litva, v polfinalu pa jim je Argentina dokončno razblinila sanje o zlati medalji.
Počasi se navajam na olimpijski ritem bedenja in spanja, po začetnem kaosu nastaja red tudi pri izbiri programov. Potrebno si je pač narediti nov seznam kanalov, ki prenašajo OI, ter vedeti, kdaj katerega gledati. Tako imajo na ORF okrog 16h odličen povzetek vseh končnih odločitev, ki zjutraj in dopoldne niso bile v neposrednih prenosih. Česa podobnega se na naši RTV niti slučajno ne domislijo. Lahko pa zato tam zvemo veliko o olimpijski reprezentanci beguncev in kaj vse v Tokiu počne najboljši teniški igralec sveta, ta kralj slovenskih src. Ampak kaj hočemo, tako pač je. Če bi bili vsi mojstri, ne bi bil nihče vajenec. Pa tudi mojster ne.
RSS Feed
