Naši košarkarji so po dveh sijajnih zmagah zdaj tu, v polfinalu, in potrebno bo storiti še ta zadnji, najtežji korak do tako željene medalje – od dveh tekem, ki ju bodo še igrali, morajo eno dobiti. Najbolje bi bilo seveda dobiti kar prvo proti Francozom, a je to lažje reči kot storiti. Dončić bo moral biti na višjem nivoju, kot je bil na tekmah s Španijo in Nemčijo, saj ne, da tudi na teh tekmah ni bil na visokem, ampak pri njem so pač kriteriji drugačni kot pri »navadnih« igralcih. Poleg tega bo moral nekdo od ostalih (ali kar več njih) odigrati na nadpovprečnem nivoju, kot sta to odigrala Čančar proti Špancem in Dragić proti Nemcem. Zoran je igral tako izvrstno, da bi bilo gledalcu oproščeno, če bi se tu pa tam vprašal, kateri od bratov Dragić je pravzaprav na igrišču. Šalo na stran, Zoran je sijajnemu napadalnemu učinku (27 točk, met za dva 6/6 in met za tri 5/7) dodal še 6 skokov in 4 asistence, skupaj z Blažičem pa sta povsem »izklopila« nevarnega strelca Obsta. Ko se je Jaka potem še »stepel« z Lojem, je začelo slednjega zmanjkovati in skupaj z njim je potonila tudi Nemčija, glu, glu, glu, tako kot naš ženski kajakaški dvojec. Ja, če smo Španijo dobili na izčrpavanje in utrujenost njihovih »starčkov«, smo Nemce na »pretep« in fizično moč; predpogoj za eno in drugo pa je seveda garaška obramba, neprestan pritisk na beke in zapiranje rakete. Vse to in še več bo potrebno proti Francozom, ki nimajo španskih težav z leti, niti nemških s fiziko, je pa bilo na tekmi z Italijo v njihovi igri moč opaziti neko drugo pomanjkljivost. So precej vase zaverovani, na trenutke odigrajo zelo ležerno in, kar je še huje, zanašajo se na svoje individualne kvalitete ter pri tem pozabijo na kolektivno igro; nekaterim izmed njih pri vseh fizičnih predispozicijah tudi primanjkuje tiste osnovne košarkarske inteligence. Vse to morajo naši izkoristiti ter s kolektivno igro, začinjeno z Dončićevimi genialnostmi, znervirati nasprotnika do te mere, da bo začel bezljati. Ampak najbolj ključen segment se mi pa vseeno zdi kontrola skoka pod našim obročem, ne moremo si dovoliti, da nam dosegajo koše iz druge ali celo tretje akcije. Božo Maljković je nekoč dejal, da obstajajo trije ključni segmenti, ki določijo zmagovalca košarkarske tekme: obrambni skok, izgubljene žoge in izkoristek prostih metov, izjava starega lisjaka še danes drži kot pribita!
Gledamo sijajno atletiko, padajo izjemni dosežki, vrhunec pa je vsekakor vesoljski svetovni rekord Warholma na 400m ovire. Govori se o rekordu za 22. stoletje, nisem čisto prepričan, tudi o Beamonovem rekordu iz OI Mexico 1968 so govorili, da je za 21. stoletje, pa ga je »preskočil« Powell 1991 v tistem epskem dvoboju z Lewisom prav na tem štadionu v Tokiu. Je pa Beamonov rekord edinstven po tem, da gre za najboljšo procentualno izboljšavo; prejšnji svetovni rekord je izboljšal kar za 6,5%, Warholmov dosežek je od prejšnjega boljši »le« za 1,6%. Med moškimi svetovnimi rekordi, doseženimi na OI, se lahko tema dvema ob bok postavita še Van Niekerkovih 43.03 na 400m iz prejšnjih OI v Riu in solo tek Rudishe za 1:40.91 v Londonu 2012. Morda bi se Warholm lahko lotil zanimivega izziva, namreč izboljšave evropskega rekorda na 400m »glat« (brez ovir). Ta znaša 44.33 in ima že zelo dolgo brado saj ga je postavil Thomas Schoenlebe na SP v Rimu 1987. Mislim, da lahko Warholm zlahka teče okrog 44.0! Poleg Warholma velja omeniti še novo generacijo tekačic na 800m, zlato in srebro sta v tej disciplini osvojili 19-letni Athing Mu (ZDA) in Keely Hodgkinson (GBR), obe sta tekli pod 1:56 in zagotovo lahko vsaj Mu že v kratkem podre najstarejši svetovni rekord, 1:53.28 »brhke« Jarmile Kratochwilove. Tudi mi smo lahko zadovoljni, Maruša Mišmaš je v finalu na 3000m zapreke odtekla sijajen, napadalen tek, kakršnega od slovenskih atletov in atletinj že lep čas nismo videli. Res ni osvojila kolajne, ampak poznavalci športa znamo ceniti atletske dosežke, vemo, kakšna je tam konkurenca - za razliko od nekaterih drugih, obskurnih športov. Zelo mi je bila tudi všeč njena izjava po teku, čeprav je dala vse od sebe, ni bila povsem zadovoljna, njene ambicije segajo višje od 6. mesta. Nekaterim drugim članom slovenske odprave ne bi škodilo, če bi se malce nalezli Marušine mentalitete, recimo obema jadralkama, eno samo jamranje, česa NISTA storili. Ja, zakaj pa nista, po toči je prepozno zvoniti!
Večina ljudi na tem planetu uživa v sijajnih bojih in navija za svoje športnike, najdejo pa se tudi taki, ki olimpijske igre izkoriščajo za promocije svojih frustracij in svojega bolnega uma. Novinar RTV, levičarski aktivist Boris Vasev (sicer znan po svoji izjavi, da pred šolami ne bi smelo biti slovenskih zastav ker jih obiskujejo tudi učenci drugih narodnosti), si je privoščil takle sramoten tweet, mislim, da je komentar odvečen:
Gledamo sijajno atletiko, padajo izjemni dosežki, vrhunec pa je vsekakor vesoljski svetovni rekord Warholma na 400m ovire. Govori se o rekordu za 22. stoletje, nisem čisto prepričan, tudi o Beamonovem rekordu iz OI Mexico 1968 so govorili, da je za 21. stoletje, pa ga je »preskočil« Powell 1991 v tistem epskem dvoboju z Lewisom prav na tem štadionu v Tokiu. Je pa Beamonov rekord edinstven po tem, da gre za najboljšo procentualno izboljšavo; prejšnji svetovni rekord je izboljšal kar za 6,5%, Warholmov dosežek je od prejšnjega boljši »le« za 1,6%. Med moškimi svetovnimi rekordi, doseženimi na OI, se lahko tema dvema ob bok postavita še Van Niekerkovih 43.03 na 400m iz prejšnjih OI v Riu in solo tek Rudishe za 1:40.91 v Londonu 2012. Morda bi se Warholm lahko lotil zanimivega izziva, namreč izboljšave evropskega rekorda na 400m »glat« (brez ovir). Ta znaša 44.33 in ima že zelo dolgo brado saj ga je postavil Thomas Schoenlebe na SP v Rimu 1987. Mislim, da lahko Warholm zlahka teče okrog 44.0! Poleg Warholma velja omeniti še novo generacijo tekačic na 800m, zlato in srebro sta v tej disciplini osvojili 19-letni Athing Mu (ZDA) in Keely Hodgkinson (GBR), obe sta tekli pod 1:56 in zagotovo lahko vsaj Mu že v kratkem podre najstarejši svetovni rekord, 1:53.28 »brhke« Jarmile Kratochwilove. Tudi mi smo lahko zadovoljni, Maruša Mišmaš je v finalu na 3000m zapreke odtekla sijajen, napadalen tek, kakršnega od slovenskih atletov in atletinj že lep čas nismo videli. Res ni osvojila kolajne, ampak poznavalci športa znamo ceniti atletske dosežke, vemo, kakšna je tam konkurenca - za razliko od nekaterih drugih, obskurnih športov. Zelo mi je bila tudi všeč njena izjava po teku, čeprav je dala vse od sebe, ni bila povsem zadovoljna, njene ambicije segajo višje od 6. mesta. Nekaterim drugim članom slovenske odprave ne bi škodilo, če bi se malce nalezli Marušine mentalitete, recimo obema jadralkama, eno samo jamranje, česa NISTA storili. Ja, zakaj pa nista, po toči je prepozno zvoniti!
Večina ljudi na tem planetu uživa v sijajnih bojih in navija za svoje športnike, najdejo pa se tudi taki, ki olimpijske igre izkoriščajo za promocije svojih frustracij in svojega bolnega uma. Novinar RTV, levičarski aktivist Boris Vasev (sicer znan po svoji izjavi, da pred šolami ne bi smelo biti slovenskih zastav ker jih obiskujejo tudi učenci drugih narodnosti), si je privoščil takle sramoten tweet, mislim, da je komentar odvečen: