Galski petelini so odkikirikali zadnje takte Eurobasketa in se prvič veselili zlate medalje. Tik ob njih so Španci, nato pa zeva ogromen prepad do vseh ostalih. Da sta se ti dve ekipi srečali že v polfinalu, je zgolj posledica izbire Špancev, ki so šli izgubiti že dobljeno tekmo z Italijo in si za četrtfinalnega nasprotnika izbrali Srbe. Polfinalna tekma med obema najboljšima ekipama je bila košarkarska klasika, če že ne poslastica. Francozi so nevarno viseli in morali cel drugi polčas loviti Špance, kar jim je po zaslugi izjemnega meta in rovokopaške obrambe na koncu tudi uspelo. Španija je imela v bistvu tekmo v svojih rokah, vodila ob polčasu za 14 in na koncu tudi imela zadnji napad za zmago v rednem delu, a tokrat jim ni uspelo, zmanjkala sta ravno Pau Gasol in Navarro (ki bi tisti zadnji met zagotovo zadel). V finalu je potem Francija zlahka opravila z Litvo, dobili so bitko ravno tam, kjer bi morala biti Litva najmočnejša – pod obročema. Briljiral je Batum in ko sta se morala pri Litvi spočiti Kleiza in Kalnietis, je bilo vsega konec. Sicer ne razumem, zakaj je Kauslauskas »pozabil« na Valančiunasa, ko je bilo vendar jasno, da je Lavrinovič prepočasen za francoske skakalce, ampak verjetno tudi to ne bi pomagalo. Vseeno je Litva lahko zadovoljna, spet se je vrnila v vrh evropske košarke. Četrti so Hrvati, ki so se po uvodni polomiji s Španci pobrali z dvema srečnima zmagama proti Gruziji in Sloveniji, ter imeli srečo, da so v četrtfinalu naleteli ravno na Ukrajino. Slednja je gostiteljica naslednjega EP in tudi sicer najprijetnejše presenečenje EP. Volkov je poklical Fratella in Fratello je poklical Jeterja…Srbija in Italija sta edini končali prvi del s 4 točkami (Italija celo brez poraza), na koncu pa sta se spopadli za zadnjo preostalo vozovnico za SP. Italija ima sicer nekaj izjemnih posameznikov, nima pa širine in je nebogljena v skoku, zato je bila brez možnosti proti Srbom (ki imajo mlado in raznovrstno ekipo). Hudo so razočarali Rusi in Turki, pa tudi Grki, ki igrajo prepočasi in so preveč odvisni od Spanoulisa.
Kaj reči o Sloveniji? Že v prvem blogu pred pričetkom EP sem napisal, da za uspeh štejem le uvrstitev v polfinale in pri tem stojim tudi danes. Na splošno gledano smo igrali dobro, dosegli tri lepe zmage (Španija, Italija in Grčija), a žal izgubili že dobljeno tekmo s Hrvati, kar se je kasneje izkazalo za usodno. Nekateri so navdušili, nekateri so bili na nivoju pričakovanj, drugi spet pod njimi, a o imenih zdaj ne bi govoril. Celje, Ljubljana in cela Slovenija so dihali z reprezentanco in jo nosili do tja, kamor se je objektivno dalo priti. Na koncu je žirija izbrala all-star team in MVP-ja prvenstva. V all-star team so uvrstili Parkerja, G. Dragića, Bogdanovića, Kleizo in seveda Gasola. Morda bi Gorana (po prikazanem in tudi po igralnem mestu) lahko zamenjali z bratom Zoranom, morda bi lahko v all star team uvrstili še koga drugega (Teletović), te zadeve so vedno stvar okusa in debate. Zato pa ni nobenega dvoma o MVP-ju Tonyju Parkerju – svojo ekipo je vodil v maniri izkušenega NBA-jevca in daleč odstopal od vseh drugih igralcev na prvenstvu. Žal so se potrdila tudi moja razmišljanja iz uvodnega bloga o načinu igranja, vse je tako bolj na silo, redko vidiš kakšno atrakcijo, ko se rezultat in tekma lomita se vsi še bolj zatečejo k obrambi in zapirajo ter klatijo.
Vsem, ki ste prebirali ta blog hvala za pozornost in nasvidenje ob kaki naslednji športni priložnosti!
Kaj reči o Sloveniji? Že v prvem blogu pred pričetkom EP sem napisal, da za uspeh štejem le uvrstitev v polfinale in pri tem stojim tudi danes. Na splošno gledano smo igrali dobro, dosegli tri lepe zmage (Španija, Italija in Grčija), a žal izgubili že dobljeno tekmo s Hrvati, kar se je kasneje izkazalo za usodno. Nekateri so navdušili, nekateri so bili na nivoju pričakovanj, drugi spet pod njimi, a o imenih zdaj ne bi govoril. Celje, Ljubljana in cela Slovenija so dihali z reprezentanco in jo nosili do tja, kamor se je objektivno dalo priti. Na koncu je žirija izbrala all-star team in MVP-ja prvenstva. V all-star team so uvrstili Parkerja, G. Dragića, Bogdanovića, Kleizo in seveda Gasola. Morda bi Gorana (po prikazanem in tudi po igralnem mestu) lahko zamenjali z bratom Zoranom, morda bi lahko v all star team uvrstili še koga drugega (Teletović), te zadeve so vedno stvar okusa in debate. Zato pa ni nobenega dvoma o MVP-ju Tonyju Parkerju – svojo ekipo je vodil v maniri izkušenega NBA-jevca in daleč odstopal od vseh drugih igralcev na prvenstvu. Žal so se potrdila tudi moja razmišljanja iz uvodnega bloga o načinu igranja, vse je tako bolj na silo, redko vidiš kakšno atrakcijo, ko se rezultat in tekma lomita se vsi še bolj zatečejo k obrambi in zapirajo ter klatijo.
Vsem, ki ste prebirali ta blog hvala za pozornost in nasvidenje ob kaki naslednji športni priložnosti!
