Imate kdaj občutek neizogibnosti, ko nekaj gledate ali opazujete in natančno veste, kaj se bo zgodilo v naslednjem trenutku? Jaz ga imam vedno, ko Nemci igrajo svoje tekme v skupinskem delu SP, sploh tiste uvodne! 2002 Savdska Arabija 8:0, 2006 Kostarika 4:2, 2010 Avstralija 4:0 in letos je četvorno porcijo dobila še Portugalska, vsaj na papirju najmočnejša (in nikakor ne samoumevno premagljiva) uvodna nasprotnica Nemcev na zadnjih štirih SP. Portugalci so sicer začeli odločno, imeli prvo priložnost, a že takoj v naslednjem nemškem napadu se je videla nezanesljivost portugalske obrambe in bilo je le vprašanje časa, kdaj se bo njihova mreža zatresla. Všeč mi je bila izključitev Pepeja, ta tip me že leta živcira s svojimi primitivnostmi v Ligi prvakov. Tukaj je naredil še eno neumnost, ki je dokončno zapečatila portugalsko usodo. Nemce sicer njihova javnost vedno pospremi na SP z določeno mero skepse; tokrat so Loewu zamerili, da ima v postavi samo enega pravega špica (Kloseja), a Mueller že po prvi tekmi vodi na listi strelcev. Nemška igra počiva na globinskih žogah, hitrem vtekavanju in menjavanju mest. Ponavadi vse skupaj začneta Lahm in Ozil, medtem ko Mueller, Kroos in Goetze (ki izgleda, kot da bi pobegnil iz vadbenega kampa Hitlerjugenda) s stalnimi, skoraj rokometnimi križanji skrbijo za zmedo v nasprotnikovi obrambi. Popolno svobodo v igri pušča Loew (ki ima "na zalogi" še Schweinsteigerja in Schuerrleja) tudi Khediri, Hoewedesu in delno celo Hummelsu, le Boateng je bil prilepljen na Ronalda. Prav v tem se skriva tudi osnovna Loewova dilema: kako igrati proti res močnim reprezentancam? Ali pustiti zadnjim vezistom svobodo kreativnosti in pridodajanja ofenzivi ali pa jih zaposliti s striktnim markiranjem nasprotnika? V dveh polfinalih (SP 2010 proti Španiji in EP 2012 proti Italiji) se je dvakrat odločil za bolj obvezno in zaprto varianto, dvakrat je prepustil iniciativo nasprotniku in dvakrat je izgubil. V odgovoru na to Loewowo dilemo in v njegovi odločitvi se po mojem mnenju skriva ključ do nemškega uspeha, morda celo ključ do naslova svetovnega prvaka. Po nemško (pa saj je selektor Klinsmann) so začeli tudi Američani, dosegli peti najhitrejši gol vseh SP in Gani nagnali tak strah v kosti, da se je kar nekaj časa pobirala. Gotovo tudi zato, ker sta njihovi glavni zvezdi, Essien in Boateng, v igro vstopili šele v drugem polčasu. Ampak čim je Gana po eni zares lepi akciji izenačila, takoj so nepopustljivi Američani spet zabili in storili velik korak proti drugemu mestu v skupini. Podobno kot Španija ima namreč Portugalska katastrofalno gol razliko in podobno kot Čilu bo tudi ZDA zadostoval remi. Tekma med Nigerijo in Iranom (prva nulanula in celo prvi remi na letošnjem SP!) je bila po pričakovanju mučenje žoge brez golov in s komaj kakšno priložnostjo. Res ne vem in ne razumem, zakaj nekateri stalno ponavljajo, kako »afriške reprezentance iz leta v leto napredujejo«; za Nigerijo to gotovo ne drži. Spomnimo se, kako so igrali pred točno 20 leti na SP 1994, ko so v skupini pregazili Grke in kasnejše polfinaliste Bolgare ter bili par sekund oddaljeni od uspeha nad Italijo v osmini finala. Zdaj pa igrajo počasi, vse preveč je posameznih akcij ter neskončnega kompliciranja in posledično izgubljenih žog. Posebna zgodba so azijske reprezentance – včeraj je Iran dokazal, da so kar štiri zagotovljena mesta (in še eno možno po dodatnih kvalifikacijah) na SP za Azijo enostavno preveč. Res da v tej konfederaciji zdaj igra še Avstralija, toda po mojem bi bili dve zagotovljeni mesti povsem dovolj, lahko pa še dve ali zaradi mene tudi več ekip poizkusi srečo v dodatnih kvalifikacijah – me prav zanima, kako bi Iran igral proti (recimo) poraženkam evropskih dodatnih kvalifikacij Švedski, Ukrajini, Romuniji in celo Islandiji.
|