S temi besedami (»The land of the free and the home of the brave«) se konča himna ZDA in včeraj so njihovi nogometaši pokazali, kaj pomenijo pogum, nepopustljivost in zaupanje v lastne zmožnosti. Ob vodstvu Belgije 2:0 so v drugem podaljšku zaigrali na vse ali nič, zabili gol in imeli še dve veliki priložnosti za izenačenje. Kljub vsemu pogumu Američanov pa izenačenje le ne bi bilo pravično, Belgija je 105 minut demonstrirala sijajen nogomet, nekakšno pospešeno verzijo španske tika-taka igre s poudarjeno globinsko komponento. Kako menjavajo mesta, vtekajo in kombinirajo, individualne kvalitete De Bruynea, Fellainija in Hazarda so podrejene ekipi, zadaj kraljuje Kompany, spredaj se kot šilo zabada komaj 19-letni Origi. V doslej najboljši tekmi prvenstva so oboji dali vse od sebe, Belgija je dominirala in nizala priložnosti (kaj vse je obranil Howard), Američani so igrali najbolje, kar so lahko in kar znajo, prežali na protinapade in v zadnji minuti rednega dela zapravili 100% priložnost za zmago. Prvi podaljšek je imel podoben potek, kot na tekmi med Nemčijo in Alžirijo, Belgijci so z vstopom Lukakuja vnovčili kvaliteto, a potem nehali igrati in zadnje minute so minile v znaku panike rdečih vragov. Na koncu je Klinsmann vendarle moral od srca čestitati Wilmotsu, všeč mi je Klinsmannov karakter, vedno je nasmejan in prijazen do nasprotnika, poje ameriško himno s svojimi fanti, ki mu toliko dolgujejo, iz njih je naredil kompaktno in odlično organizirano ekipo, ki lahko igra z vsakim, morda ne bodo vedno zmagali, bodo pa dali vse od sebe, nikoli se ne bodo osramotili in več je pravzaprav že nemogoče zahtevati. Tudi Argentina in Švica sta v prvi tekmi dneva prikazali solidno predstavo, Švicarji so v prvem polčasu igrali (in si tudi ustvarili dve lepi priložnosti), v drugem pa se sparkirali na 20 – 25 metrov od svojega gola in prepustili iniciativo nasprotniku, ki se je mučil in mučil s prebijanjem čvrste švicarske obrambe na čelu z Rodriguezom (menda je šel za Messijem še pod tuš). V podaljšku je nato odločila individualna kvaliteta Messija in Di Marie in čeprav je imel Džemaili penale na glavi (nato pa še na nogi), odhajajo on, Shaqiri, Mehmedi, Behrami, Xhaka in ostali domov, kjerkoli že to je. Prvič na SP smo v osmini finala videli podaljške na kar petih tekmah (dve sta potem šli na penale) in prvič se je tudi zgodilo, da so prav vsi zmagovalci predtekmovalnih skupin zmagali v osmini finala. Na splošno smo doslej gledali lep, dinamičen in dodelan nogomet, kakršnega vsaj jaz na SP ne pomnim že vsaj 20 let (od SP 1994 v ZDA) ali morda celo od SP 1986 v Mehiki. Razmerje med Evropo in Latinsko Ameriko se je »uravnotežilo« na 4:4, kar je za Evropo celo napredek v primerjavi s prejšnjim SP, ko je imela le tri četrtfinaliste napram štirim iz zelene celine, enega pa je z Gano imela Afrika. Briljirata oba »skrita« favorita, Kolumbija in Belgija, v ozadju čakajo (sicer se malo mučijo, a vendarle zmagujejo) Nemci, Nizozemci in Argentinci, čaka se na »prebujenje« Brazilije, Francija ima svoje limite, Kostarika pa jih je že dosegla in presegla. Danes in jutri ne bo tekem, zato bo jutrišnji blog zazrt v preteklost, v petek nadaljujemo z aktualnimi razglabljanji, vabljeni pa tudi na mojo spletno stran SP, kjer je moč najti veliko zanimivih linkov, podatkov in tweetov.
|
|
RSS Feed
