Včeraj se je favoriziranima evropskima reprezentancama uspelo uvrstiti naprej, čeprav obema težje, kot sta morda pričakovali. Nekoliko lažje delo so vendarle imeli Francozi, katere je preporodil vstop Griezmanna, ki je zamenjal nerodnega Girouda. Nigerija se je dolgo časa solidno upirala, nekaj malega celo pretila, a bolj, ko se je tekma bližala koncu, bolj so galski petelini stiskali in v zadnjih desetih minutah tudi dotolkli utrujene Nigerijce, ki niso imeli niti toliko moči, da bi še karkoli poskušali v napadu. Večerna tekma med Nemci in Alžirci je bila povsem drugačna, čeprav bi na prvi pogled lahko potegnili neko vzporednico v dejstvu, da so Nemci postali nevarnejši po vstopu Schuerrleja. Halilhodžić je »nadmudrio« kolega Loewa s postavitvijo dveh špic in oba, Soudani in Slimani, sta v prvem polčasu sejala paniko v nemški obrambi. Oba nemška štoperja, Mertensacker in Mustafi sta stala preveč narazen in vedno, ko so Alžirci poslali dolgo žogo za hrbet nemške obrambe, je postalo tako vroče, da je moral nemško kožo reševati vratar Neuner (ki je v bistvu igral tretjega štoperja). Loew na mestu levega štoperja ob bolezni Hummelsa očitno nima adekvatne zamenjave, Mustafi je namreč zdaj že na dveh tekmah pokazal, da je šibek člen elfa. V prvem polčasu bi lahko Alžirci Nemce zmasakrirali, v drugem pa se je Loew zatekel k preizkušeni metodi. Nemci skušajo namreč zadnje čase igrati atraktivno, s kratkimi podajami skozi sredino, a včeraj to ob tesnem alžirskem pokrivanju nikakor ni funkcioniralo, zato so se v nadaljevanju z vstopom Schuerrleja vrnili k svoji stari igri po bokih (predvsem po desnem) in predložkom pred nasprotnikov gol. V kombinaciji z naraščajočo utrujenostjo Alžircev je to vendarle prineslo kar nekaj lepih priložnosti iz igre in iz prekinitev, Khedira je vstopil namesto Mustafija, Lahm pa se je pomaknil nazaj in za silo zakrpal Mustafijevo »luknjo« v obrambi. Kljub temu so Afričani še naprej pretili iz protinapadov in imeli eno ali dve mat situacije, katerih niso znali izkoristiti. Tekma je bila praktično odločena že takoj na začetku podaljška, gol Schurrleja lahko pripišemo sreči ali genialnemu navdihu, dejstvo pa je, da je bil neposredna posledica brezveznega vozlanja in izgubljene žoge alžirskega beka globoko na svoji polovici. Tudi po drugem golu Ozila se Alžirci (za razliko od Nigerijcev) še niso predali, zmogli so še častni gol, ampak takrat je bilo že prepozno. Halilhodžićeva Alžirija si zasluži pohvalo, še posebej, če se spomnimo njenih nastopov na prejšnjem SP, ko na treh tekmah ni dosegla gola in nasploh »ubijala« z dolgočasno igro. Z izjemo prve tekme z Belgijo, ko so igrali bunker, so na tem SP prikazali lep, kombinatoren, hiter in agresiven nogomet. Z zmagama Francije in Nemčije se je Evropa vendarle izenačila z Latinsko Ameriko po številu četrtfinalistov, oboji imajo zdaj po tri in oboji imajo zagotovljenega vsaj enega polfinalista. Za preostali dve četrtfinalni mesti se bosta danes najprej pomerili Argentina in Švica, zvečer pa še Belgija in ZDA. Američani so edino še preostalo moštvo, ki ni ne iz Evrope, ne iz Latinske Amerike. Igrajo dopadljivo, toda proti Belgiji bo težko. Zna pa to biti lepa tekma, saj oboji stojijo precej visoko in imajo dober zadnji pas ter hitre napadalce, ki se lahko izognejo ofsajdu in pridejo za hrbet nasprotnikove obrambe. Tekma med Argentino in Švico bo odločila, katera celina bo imela primat v četrtfinalu. Švicarji so se s preveč odprto igro že opekli proti Franciji in tovrstne napake gotovo ne bodo ponovili, kjub vsemu se mi nekako zdi, da švicarski priseljenski legiji dopadlljive igre sicer ne gre oporekati, a ji v igri vendarle manjka malo discipline. Argentina premore več discipline in za nameček ima še Messija, ki je tukaj odločil že tri tekme in zdaj končno daje tisto, kar od njega pričakuje vsa Argentina in tudi dobršen del ostalega sveta. Če bo danes pravi, se Švici slabo piše!
|
|
RSS Feed
