Gol je največje nogometno veličanstvo in na tem SP jih resnično ne primanjkuje. Doslej je bilo na 11-tih tekmah doseženo 36 golov, torej v povprečju več kot trije na tekmo, kaj takega se na SP-jih ni zgodilo že vse od davnega 1958, ko je še kraljeval Pele (in na naših prostorih Šekularac) in ko so obrambe za današnje pojme delovale naravnost patetično. Niti ena tekma doslej se ni končala brez golov (in le ena z 1:0), vse reprezentance (z izjemo Grčije in Hondurasa) so nekaj odigrale in upravičile svoj nastop. Pot je nakazala Nizozemska, prvič po dolgem času smo neko vrhunsko reprezentanco videli igrati z dvema klasičnima špicama in sistemom 4-3-1-2, pri čemer je tisti »1« Sneijder. Tak sistem je v novejšem času že dvakrat prinesel naslov: Nemcem 1990 (Voeller, Klinsmann) in Brazilcem 1994 (Bebeto, Romario). Torej dva čista špica, ne en špic in drugi, ki se pridodaja v fazi napada, v obrambni fazi pa ima neke določene obveznosti. Ne, Robben in Van Persie sta oproščena vseh obrambnih nalog, zanju jih opravljajo mladi in motivirani igralci, ki razgrajujejo nasprotnikovo igro in pomagajo Sneiderju vršiti bliskovito transformacijo. Tekma je pravzaprav imela zgodovinsko konotacijo, šlo je za dokončno detronizacijo nekega načina igre (tika-taka), ki je prevladoval zadnjih 10 let. Ni bilo moč spregledati nemoči Ramosa (ki je bil pred 4 leti ključni Del Bosquejev mož), obupne igre Piqueta in katastrofalnega dneva Casillasa. To seveda še ne pomeni, da je Španija odpisana, prvi polčas je odigrala v svojem slogu in povedla, tretji gol Nizozemcev je bil neregularen, ampak zdaj jo čaka nabrušeni Čile (ima kar za 6 golov boljšo gol razliko in mu seveda zadostuje remi), ki je v prvih četrt ure demoliral Avstralce, nato pa z ležerno igro ogrozil zanesljivo zmago. Teorija zarote gre zdaj takole: FIFA bo storila vse, da Španija ne premaga Čila in da bi Brazilci v osmini finala igrali prav z njim! Bomo videli. Povsem nepričakovano lepotico prvenstva sta odigrali Italija in Anglija; v tropskih pogojih Amazonije smo pričakovali nulanula uspavanko, dobili pa pravi spektakl! Hodgsonov osvežilni koncept (Rooney je »vaba«, ki odpira prostor Sturridgu, Sterlingu in Wellbecku) bi deloval proti marsikateri drugi reprezentanci, toda Azzuri so preveč izkušeni, da bi nasedali na to. Enkrat sicer so, ampak na koncu je prevladala italijanska sredina na čelu z genialnim Pirlom in De Rossijem ter krilnimi prodori Candreve in ko so Italijani povedli z 2:1 so se sparkirali na svojo polovico, kot to znajo le oni. Ampak pohvale gredo obojim, niso igrali tipičnih skrivalnic, ki smo jih na začetku takih turnirjev od teh dveh ekip sicer vajeni. Mnogi s(m)o si veliko obetali tudi od dvoboja med Argentino in Bosno, toda oboji so k tekmi pristopili preveč plašno. Argentina je začela s kar petimi (!) branilci in šele po opravljenih rošadah v drugem polčasu je lahko Di Maria začel opravljati svoje osnovno poslanstvo: odpirati prostor za Messija in njegove prodore. Zdaj vsi govorijo, da je Bosna igrala dobro, a že v 3. minuti so si sami zabili gol, potem so sicer nekaj poizkušali, Sušić je hotel kopirati Hodgsona s preveč nazaj orientiranim Džekom, a Bosna pač nima angleške hitrosti. Zdi se, da je Pape (pre)spoštljivo mentaliteto iz izjav (»ne domišljamo si, da lahko premagamo Argentino«) prenesel na teren. Na SP-ju ni prostora za strah, spoštljivost in skromnost, potrebno je biti agresiven in igrati svojo igro, ne pa se prilagajati nasprotniku. Takšen način razmišljanja je prinesel uspeh Kostariki (moram se opravičiti za moj omalovažujoč zapis o njihovem načinu igre v enem od prejšnjih postov). Kljub vodstvu Urugvaja niso odstopili od svojega načina igre in na koncu razbili papirnatega favorita ter popolnoma odprli skupino. Saj, verjetno sta Anglija in Italija boljši, ampak to bosta morali Kostariki dokazati na igrišču! Francija se je poigrala s Hondurasom, Kolumbija pa z Grki, ki igrajo zastarelo in počasi, vse skupaj še drži vodo, dokler ne fašejo gola; tukaj so ga takoj na začetku in sledil je vesoljni potop. Na tekmi med Slonovačo in Japonsko je Drogba s svojim vstopom prinesel preobrat v pičlih stotih sekundah, Švica je odigrala do konca in izkoristila površnost Ekvadorja. Ja, Švica! Kdo je tam pravzaprav naturaliziran? So to še Djorou, Rodriguez, Inler, Behrami, Xhaka, Shaqiri, Mehmedi, Drmić in Seferović ali sta to že Benaglio in Lichtsteiner, tujca v lastni reprezentanci?
|