Morda naslov tega kultnega post 9/11 filma (Extremely near and incredibly close) še najbolje opisuje po kako tankem ledu in robu prepada so na prvi tekmi osmine finala hodili domačini in papirnati favoriti prvenstva. Film govori o travmatičnih izkušnjah svojcev žrtev terorističnega napada na New York in prepričan sem, da bi ob izpadu Selecaa kolektivna travma zajela celotno Brazilijo. Pravzaprav sta domačine rešila dva čilska nesrečnika, Pinilla (ki je zadel vratnico v zadnji minuti podaljška in zgrešil penal) ter Jara (avtogol in zgrešeni zadnji penal). Že res, da Webb Brazilcem ni dosodil penala in da je razveljavil gol Hulka, toda Brazilija je bila blizu, res blizu katastrofe, ki bi izredno negativno vplivala na celotno atmosfero prvenstva. Carioce enostavno nimajo igre, vse sloni na občasnem navdihu Neymarja in Marcela, upal bi si celo trditi, da na SP-jih pravzaprav sploh ne pomnim slabše Brazilije. Obramba še nekako gre, sredine ni nikjer, spredaj pa Neymar nima dostojnega partnerja. Malo za šalo in malo za res: Brazilcem bo lahko še žal, da so »izpustili« Sammirja, Tavaresa in Eduarda! Prva dva nista nič slabša od Fernandinha in Luiza Gustava, Dudu pa je pravi doktor nogometa za tistega Joa, le kje so tega našli? Ampak, pomembno je seveda zmagovati, že naslednja tekma lahko vse spremeni. Da so Brazilci delovali tako bledo, gre gotovo zasluga tudi neumorni ekipi Čila, ki je dala vse in še več. Medel in Sanchez verjetno nikoli več ne bosta toliko pretekla na eni tekmi, večkrat so izigrali Brazilce in si pripravili nekaj čistih priložnosti, a na koncu jih je enostavno zapustila sreča. Te slednje pa niso potrebovali Kolumbijci, ki so demonstrirali izjemen nogomet, v Jamesu smo dobili novo veliko zvezdo SP, celotna ekipa igra fantastično, kombinatorno in duhovito, skoraj tako kot je nekoč igrala Socratesova Brazilija, le da imajo mnogo boljšo obrambo na čelu z Yepesom. Drugi gol je bil čista poezija, globinska vtekanja in menjavanje strani so popolnoma razorožili brezzobe Uruse, ki so zapretili šele proti koncu tekme, ko so zaigrali na vse ali nič s tremi špicami. Nič ni pomagalo. Kolumbija Higuite, Valderrame in Rincona iz 1990 je bila počasna ekipa z neskončnimi kompliciranimi kombiniranji, 24 let kasneje je Kolumbija Yepesa, Jamesa in Quadrada moderna prezentacija enostavnosti, učinkovitosti in lepote nogometne igre. Po lastni neumnosti odhaja domov tudi tako hvaljena Mehika, ki je povedla in kontrolirala igro, nato pa se 20 minut pred koncem potegnila nazaj in začela čuvati vodstvo. Ivica Osim je nekoč dejal, da lahko trener še tako sili igralce naprej, a tistega podzavestnega čuvanja rezultata se jim enostavno ne da zbiti iz glave. Morda bi proti kaki drugi reprezentanci Mehika tekmo z lahkoto pripeljala do konca, toda Nizozemci so čakali točno na to. Eden ključnih faktorjev mehiškega poraza je gotovo bila tudi odsotnost sredinskega člena Vazqueza (2 rumena), katerega je nadomestil Salcido (po »poklicu« sicer levi bek) in ravno Salcido je zamudil, ko je njegov neposredni nasprotnik Sneijder sprožil topovski strel, ki končno ni zadel Ochoe in je pristal v mreži. Morda je odločilni penal na Robbnu res sporen, toda Proenca bi moral zapiskati že v prvem polčasu, ko so napadalca Bayerna v mehiškem kazenskem prostoru dobesedno »sesekali«. Van Gaalu mnogi zamerijo preveč defenzivno igro, toda Nizozemska je znala vzeti ponujeno in to je zelo pomembna lastnost ekip, ki imajo najvišje ambicije. Za razburljivo nedeljsko noč sta poskrbeli Kostarika in Grčija; človek pravzaprav ne ve, kaj bi rekel na tako tekmo. Po uspavanki v prvem polčasu so najprej Ticosi imeli vse, vodili so z enim res lepim, plasiranim golom (vedno pravim: gol je širok 7 metrov, pravilno plasirano žogo je zelo težko obraniti), nato je sodnik spregledal roko Grkov v lastnih 16m in po izključitvi Duarteja ter vedno bolj izraženi vlogi Samarasa je Grčija končno uspela izenačiti ter tekmo odpeljati v podaljške. Da jo potem v svoj prid ni »odpeljala« še do konca, se lahko zahvali nespretnim napadalcem, ki niso uspeli premagati sijajnega Navasa ter oslabljenega in utrujenega nasprotnika, ki je komaj še stal. V loteriji penalov je Navas obranil zadnji strel Gekasa in Kostarika ima razlog za nov državni praznik (menda je v parlamentu že v igri en tak predlog), dosegla je praktično nemogoče, uvrstila se je med najboljših osem! Danes bodo to skušali doseči še Francozi proti Nigerijcem in Nemci proti Alžircem. Obe evropski ekipi sta takorekoč 100% favorita in morda bolj kot proti današnji tekmi že pogledujeta proti medsebojnemu spopadu v četrtfinalu. Vsaj na papirju bi Francija sicer utegnila imeti več težav proti čvrsti Nigeriji, a večjo pozornost vendarle vzbuja tekma med Nemčijo in Alžirijo, predvsem zaradi kontroverzne zgodovine nogometnih »odnosov« med državama. Vse se je zgodilo 1982 na SP v Španiji; najprej so Alžirci z goloma svojih največjih zvezd Madjerja in Belloumija senzacionalno premagala takratno ZRN z 2:1 (video), nato pa je v zadnji tekmi skupine ZRN premagala Avstrijo z 1:0, edinim rezultatom, ki je vodil naprej obe ekipi, seveda na račun Alžirije, ki je tako izpadla. Hrubesch je zabil že v 10. minuti in potem so oboji ob žvižgalnem koncertu publike (in zgražanju komentatorja ARD, tule je video) samo še čakali na konec tekme. Zaradi tiste tekme je potem FIFA vzpostavila pravilo, po katerem se morata zadnji tekmi v skupini odigrati istočasno, a kaj je to pomagalo Alžiriji, ki vse do današnjega dne ostaja edina reprezentanca v zgodovini SP, ki ji tudi dve zmagi v skupini nista zadostovali za napredovanje.
|
|
RSS Feed
