Po nekem, nevemkolikem že porazu Angležev z Nemci je imel Gary Lineker vsega dovolj in je podal svojo legendarno izjavo: »Nogomet je igra, pri kateri na vsaki strani sodeluje 11 igralcev in v kateri vedno zmagajo Nemci!«. In res, na svetu sta samo dve reprezentanci, s katerima ima Nemčija na uradnih tekmah (SP, EP) negativno bilanco, to sta Italija in Hrvaška. Svoj četrti naslov so Nemci osvojili zasluženo, če gledamo celotno SP in nekoliko manj zasluženo, če se omejimo zgolj na finalno tekmo. Včeraj smo gledali dober in zanimiv nogomet z obeh strani, Nemcem se je na ogrevanju poškodoval Khedira, za Argentino ni mogel igrati Di Maria. Argentina je uspela parirati nemškim globinskim žogam in nasprotnika prisilila, da je vedno bolj igral prek bokov. Nemci so imeli svoje priložnosti, a Gauči so bili nevarnejši, Higuain, Messi in Palacio so bili trikrat sami pred Neuerjem, a niso uspeli zabiti odločilnega gola, Argentina pa je bila tudi oškodovana za 11m po »Schumacherjevskem« prekršku Neuerja nad Messijem. Bolj, ko se je vlekel podaljšek, bolj je prihajala do izraza boljša fizična pripravljenost Elfa in na koncu je obveljalo »Linekerjevo« pravilo, Demichelis je samo za hip pozabil rezervista Goetzeja in ta je zabil lep gol. To je bil zadnji, 171. gol tega SP, s čimer je izenačen rekord iz Francije 1998, čeprav je spočetka kazalo, da bo gladko presežen. Na splošno smo gledali lep nogomet, lepši kot na nekaj prejšnjih SP, večina reprezentanc igra odprto, s poudarjeno ofenzivno komponento. Sproti sem ocenjeval kvaliteto tekem z ocenami od 5 do 10, povprečna ocena vseh je skoraj 7 (6.9). Desetke nisem podelil, devetko sta dobili tekmi med Italijo in Anglijo ter Belgijo in ZDA (ki je zame tudi najlepša tekma prvenstva in bi edina dobila desetko, če se redni del ne bi končal brez golov). 14 tekem (med njimi tudi finalno) sem ocenil z 8, 26 jih je dobilo oceno 7, 20 pa oceno 6. S petico sem ocenil dve po mojem mnenju najslabši tekmi med Grčijo in Japonsko ter Iranom in Nigerijo. Če so Španija, Italija, Portugalska, Anglija in tudi Brazilija največja razočaranja tega SP, so najlepše osvežitve gotovo Kolumbija, Belgija, ZDA, Mehika, Kostarika, Švica, Alžirija ter osmoljeni Čile. Spočetka je tudi kazalo na premoč Latinske Amerike, ampak na koncu se je prvič v zgodovini SP zgodilo, da je evropska ekipa zmagala na južnoameriških tleh, s čimer je Evropa tudi »ušla« zeleni celini po številu naslovov; Evropa jih ima zdaj 11, Južna Amerika pa 9. Za najboljšega igralca (zlata žoga) so proglasili Messija, za najboljšega vratarja (zlata rokavica) Neuerja (čeprav bi si po mojem mnenju Navas zaslužil vsaj delitev te nagrade), najboljši mladi igralec je Pogba, nagrado za fair-play pa je dobila Kolumbija, ki ima v svojih vrstah tudi najboljšega strelca in dobitnika zlatega čevlja, novo zvezdo svetovnega nogometa Jamesa Rodrigueza.
Vsem, ki ste cel mesec spremljali in brali ta blog, se lepo zahvaljujem za pozornost ter se obenem opravičujem za kakšno napako, ki se vedno prikrade, saj je samega sebe pač nemogoče lektorirati. Lep pozdrav!
Vsem, ki ste cel mesec spremljali in brali ta blog, se lepo zahvaljujem za pozornost ter se obenem opravičujem za kakšno napako, ki se vedno prikrade, saj je samega sebe pač nemogoče lektorirati. Lep pozdrav!