MOJ PRVI MUNDIAL

Pravijo, da prve(ga) ne pozabiš nikoli. In res, še danes se precej dobro spominjam mojega prvega nogometnega SP, tistega v Nemčiji 1974. Hodil sem v 2. razred in bil povsem prepričan, da ima Jugoslavija najboljše moštvo na svetu in da bo prvič postala svetovni prvak (pravzaprav se mi je zdelo čudno, da to še nikoli ni bila). Ampak da postaneš svetovni prvak, se moraš na SP najprej uvrstiti. To »formalnost« je morala Jugoslavija opraviti 13.02.74 v Frankfurtu na »Waldstadionu« proti Španiji, zato se je moj prvi mundial pravzaprav začel štiri mesece preden se je začel za ostali svet. Pred tekmo se je po televiziji in radiu na veliko govorilo o Španiji ter Francovi fašistični diktaturi in seveda je to le še podžigalo moje sovraštvo do Špancev. Le kdo so ti fašistični prasci, ki želijo moji čudoviti domovini (katere ponosni pionir sem nedavno tega postal) preprečiti več kot zasluženo osvojitev naslova svetovnih prvakov? Verjetno so mojim španskim vrstnikom takrat enako razlagali o Jugoslaviji in Titovi komunistični diktaturi, le da so jih verjetno včlanjevali v kako drugo »domoljubno« organizacijo. Kakorkoli že, Jugoslavija je tisto epsko tekmo, ki še danes sodi v železni repertoar spominov vsakega pravega jugonostalgika, dobila z golom Katalinskega v 13. minuti in znano je bilo, da se bo čez natanko štiri mesece na istem štadionu v otvoritveni tekmi prvenstva pomerila proti branilcem naslova, Braziliji. Ti štirje meseci so zame minevali nekako dvosmerno. Prvič, čim je prišla pomlad, smo otroci na dvorišču (ki je bilo naš «Waldstadion«) začeli do onemoglosti uprizarjati tisti sloviti gol Katalinskega. Takole je šlo: Šurjak je moral podati pred gol, kjer je z glavo streljal Katalinski, vratar Irribar je žogo moral odbiti nazaj na noge Katalinskemu, ki jo je potem v padcu moral zabiti pod prečko španskega gola. Hudo komplicirano! Da je bilo vse skupaj vendarle malo lažje, je »Šurjak« ponavadi »Katalinskemu« podal kar z roko. Največ jeze je povzročal »Irribar«, kadar ni pravilno odbil žoge in potem »Katalinski« ni mogel zabiti tako, kot je bilo treba. Gol so bila vrata sosedove garaže in ker so imela nadsvetlobo (Katalinski pa je seveda zabil pod prečko) se je naposled zgodilo tisto, kar se je prej ali slej moralo zgoditi – po še enem voleju našega golgeterja se je tisti oberliht sesul. Čeprav tistikrat nisem bil »Katalinski« sem bil doma seveda tepen (takrat je bilo to še nekaj povsem normalnega, danes bi moj stari oče verjetno pristal pri kakšni dušebrižni socialni delavki ali celo na policiji) in ker se nič drugače ni godilo niti mojim »soigralcem«, je bilo z »Waldstadionom« za nekaj časa konec. Moja druga pozornost pa je bila usmerjena v zbiranje sličic za album, ki se je seveda začelo takoj, ko se je Jugoslavija uvrstila na SP. Prek teh sličic se je odprl nov svet in glavne zvezde tega novega sveta so bila eksotična imena nogometašev Zaira: Mwamba Kazadi, Tshimen Bwanga, Maku Mayanga, Matantu Kidumu, Etepe Kakoko in Mafu Kibonge – še dobro, da je bila Zairu kot outsiderju posvečena samo ena stran. Veliki favoriti (ZRN, Brazilija, Italija) so namreč imeli po tri strani sličic, večina reprezentanc (med njimi tudi Jugoslavija) po dve, outsiderji (Zaire, Avstralija in Haiti) pa po eno. Sličice so bile predmet trgovanja na Waldstadionu ter v šoli in bolj, ko si imel izpolnjen album, bolj je rasla »cena« manjkajočih sličic. Z igralci je še nekako šlo, ampak tiste sestavljanke »Kup Žila Rimea«, »Svetski kup FIFA« in sličice maskot Tipa in Tapa so predstavljale problem. Na koncu mi je zmanjkalo par teh sličic, toda albumu je bila priložena tabela, kamor si lahko vpisal do 8 manjkajočih sličic, ki so ti jih potem poslali na dom. Takšen način pridobivanja »robe« seveda ni predstavljal posebnega »trgovskega« zadovoljstva, ampak v sili hudič muhe žre in na dan otvoritvene tekme z Brazilijo (13.06.74) sem lahko prikorakal v šolo kot eden redkih, ki je imel kompleten album (nisem pa bil toliko neumen, da bi ga prinesel s sabo). Te otvoritvene tekme se spomnim po tem, da je bila Jugoslavija boljša (Oblak je zadel vratnico) in da je moj stari oče vsak malo ostrejši prekršek Brazilcev pospremil z besedo, ki se sicer uporablja kot zmerljivka za Rome, še prav posebej pa ga je živciral Jairzinho s svojo pričesko »iz džungle«. Medtem so bili tragični dogodki iz našega Waldstadiona že pozabljeni, sosed je namontiral nova vrata brez nadsvetlobe (zelo modro), a ker se je tekma proti Braziliji končala z 0:0, ni bilo kaj »uprizarjati«. Zato pa je toliko več uporabnega »materiala« prinesla zmaga nad Zairom z 9:0 in če je za vlogo »Katalinskega« včasih prišlo tudi do pretepa, je zdaj prav vsak lahko prišel na vrsto za vloge »Bajevića«, »Džajića«, »Oblaka« in ostalih jugovelemojstrov nogometne igre, ki so polnili mrežo nesrečnih Afričanov, kakor se jim je ravno zahotelo. Ostala je še tekma s Škotsko in »Džoe Džordanom«, ki je Jugoslavija za napredovanje ni smela izgubiti. Naši so odigrali odlično, vodili z 1:0, a tudi s končnih 1:1 smo bili vsi zadovoljni in Jugoslavija se je kot zmagovalec skupine uvrstila med osem najboljših. Nato pa sta nastopili dve težavi. Prva (zame in za moje soigralce daleč pomembnejša) je bil tisti gol Karasija Škotom, pri katerem je poletel po zraku in z glavo zabil žogo v škotsko mrežo. Eno je zabijati gole v padcu kot Katalinski, nekaj povsem drugega pa je leteti po zraku kot Karasi. Po dolgotrajnem razglabljanju smo na Waldstadionu končno sklenili, da »Karasiju« povsem zadostuje, če samo v padcu zabije gol z »glavco«, leteti po zraku pa mu zaenkrat še ni treba. Druga težava je bila v zmagi NDR nad ZRN s tistim golom Juergena Sparwasserja, kar je pomenilo, da bo pot do finala (in naslova) malo težja od pričakovane. Čeprav tega niso nikoli priznali pa še danes na splošno velja, da so zahodni Nemci tekmo nalašč izgubili, da so se izognili Nizozemcem. Če bi ZRN proti NDR zmagala ali igrala neodločeno, bi Jugoslavija igrala v skupini z NDR, Poljsko in Švedsko, prve tekme ne bi igrala z domačinom in bi, v to sem pa tudi še danes trdno prepričan, igrala v finalu (tja se je uvrstil samo zmagovalec skupine, drugouvrščeni je igral za 3. mesto). Tisto postavo Jugoslavije še zdaj znam na pamet: Marić, Buljan, Hadžiabdić, Mužinić, Katalinski, Bogičević, Karasi, Oblak, Šurjak, Ačimović, Džajić. Sijajna ekipa, ki pa je izgubila že prvo tekmo polfinalne skupine z Nemci 0:2 (video) in sanj o naslovu je bilo konec. Obenem je seveda plahnela tudi golgeterska vnema na našem Waldstadionu in po porazih proti Poljski in Švedski s po 1:2 je dokončno ugasnila; le kdo bo uprizarjal gole iz izgubljenih tekem! Moje upanje se je zdaj preusmerilo v Cruyffovo Nizozemsko, ki je lomila vse pred sabo in v finalu igrala proti osovraženim Nemcem, ki ne le, da so bili »fašisti« in »nacisti«, ampak so si tudi drznili nesramno razbliniti moje sanje o naslovu svetovnih prvakov za Jugoslavijo. V finalu je bil problem v mojem starem očetu, ki je bil zaljubljen v Kaiserja Franza Beckenbauerja ter je navijal za Nemce (jasno, ne proti Jugoslaviji, proti ostalim pa vsekakor) in vedel sem, da bi vsaka omemba »nacistov« in »fašistov« pomenila takojšnjo in brezprizivno »napotitev« v mojo sobo in s tem proč od televizorja in finala. Vseeno nisem mogel skriti veselja, ko so oranžni zabili gol takoj v prvi minuti po prodoru Cruyffa in penalu, brez da bi se »naciji« sploh dotaknili žoge. Toda vsi vemo, kako se je zadeva potem končala in moja jeza je bila seveda neizmerna, take stvari se ti vtisnejo v spomin in zato še danes vedno navijam proti Nemcem. Ampak ko si froc, se ti stvari dogajajo hitreje in že nekaj ur po koncu nogometnega SP se je (spet s tekmo proti Braziliji) začelo košarkarsko SP v Portoriku in z njim novo upanje na prestižni naslov svetovnih prvakov.

Od takrat je minilo 40 let in ko sem pred par dnevi stal na betonskem parkirplacu, ki je bil nekoč naš Waldstadion, sem se z nostalgijo spomnil tistih brezskrbnih otroških dni, mojih »soigralcev« in predvsem stare mame in starega očeta, ki me je vzgajal in mi vcepil navdušenje za »fuzbal« in šport nasploh.