NA VSE ALI NIČ

Alžirci so včeraj zasluženo izvlekli remi z nekonkretno Rusijo, ironično pri tem pa je, da jim je to verjetno uspelo samo zato, ker so že zelo zgodaj (v 6. minuti) dobili gol in so bili potem prisiljeni celo tekmo napadati, loviti izenačenje in praktično igrati na vse ali nič. Na koncu so dobili vse, Rusi, ki so zapravili eno res fantastično priložnost za 2:0, pa nič – in Capello odhaja domov v slogu svojih rojakov. Z alžirskim slavjem se je tako končal skupinski del letošnjega SP, katerega poglavitni značilnosti sta lep in napadalen nogomet in zelo slabo sojenje. Doseženih je bilo 136 golov (od tega 4 avtogoli), kar znese slabe tri gole na tekmo, največ (10) so jih zabili Nizozemci, najmanj (le po enega) pa Iran, Honduras in Kamerun, ki jih je skupaj z Avstralijo tudi največ dobil (10); najmanj (samo po enega) so jih prejeli Mehika, Kostarika in Belgija. Maksimalni učinek (3 zmage in 9 točk) so dosegle Nizozemska, Argentina in Belgija, vse tri poraze so zabeležili Kamerun, Avstralija in Honduras. Med 16 ekipami jih je kar sedem iz Latinske Amerike in samo šest iz Evrope (najmanj doslej, tokrat stara celina prvič nima največ udeleženk osmine finala), dve udeleženki bo prvič prispevala Afrika, spisek pa zaključujejo ZDA. Od štirih predstavnikov Azije se preboj ni posrečil nikomur, kar le potrjuje moje prepričanje, da imajo na SP zagotovljenih preveč mest. Na listi strelcev vodijo Neymar, Messi in Mueller – slednji je ob Shaqiriju tudi edini, ki je dosegel hat-trick. Prišlo je do velikih presenečenj, v osmini finala ni nihče pričakoval Kostarike in Alžirije, glede na sestavo skupine pa tudi Čila in Grčije ne. Prvič doslej se je zgodilo, da so izpadli kar trije bivši svetovni prvaki – Španija, Italija in Anglija. Poleg že omenjenih presenečenj Kostarike in Čila so lepo in atraktivno igro prikazali še Brazilci (beri Neymar), Mehičani, Nizozemci, Kolumbijci, Francozi, Nemci, Američani in v zadnji tekmi tudi Argentinci (beri Messi), med potniki domov pa se (vsaj z igro, če že ne z rezultatom) niso osramotili Hrvaška, Avstralija, Anglija, Gana in Bosna. Razen od izpadlih prvakov smo precej več pričakovali tudi od Portugalske (vsaj zaradi Ronalda) in Slonovače (ki ji tokrat kljub res ugodnemu žrebu spet ni uspelo). Zdaj se začenjajo izločilni boji, kjer ni več »popravcev« in kjer bo vsaka napaka lahko imela usodne posledice. Jutri se bosta najprej pomerili Brazilija in Čile in čeprav so slednji pokazali lepe partije, mislim, da proti domačinom nimajo možnosti. Carioce igrajo v valovih (po nekajminutnem zatišju začne kar naenkrat grmeti) in seveda na krilih Neymarja, ki tukaj res blesti. Večerni obračun bo verjetno bolj izenačen, čeprav Urugvaj brez bedaka Suareza vsaj na papirju nima možnosti proti spektakularnim Kolumbijcem. Toda kolikokrat smo na SP že videli, kako so take »spektakularne« ekipe, ki so v skupini lomile vse po spisku (Danska in SZ 1986, Nigerija 1994 in 1998, Romunija 1998, Senegal 2002, itd.), potem izpadle proti sicer manj spektakularnim, a bolj izkušenim turnirskim reprezentancam in Urugvaj je točno tak tip ekipe. Zmagovalca sobotnih dvobojev se bosta srečala v četrtfinalu, kar pomeni, da ima Južna Amerika že zagotovljenega vsaj enega polfinalista. Največji spektakl celotne osmine finala se nam obeta v prvi nedeljski tekmi, ko se bosta srečali Nizozemska in Mehika, šlo bo za spopad najboljšega napada in najboljše obrambe skupinskega dela. Majhno prednost tukaj vseeno pripisujem Nizozemcem, predvsem zaradi izkušenj nosilcev igre in bliskovite transformacije, kateri bo sicer odlična Mehika po mojem mnenju vseeno le stežka parirala in lahko se ji zgodi, da tekme ne bo končala z enajstimi igralci. Bo pa zmagovalec velik favorit v četrtfinalu, ko bo igral proti boljšemu iz obračuna med Kostariko in Grčijo. Tudi tukaj velja enako, kot pri Kolumbiji in Urugvaju – če bodo Ticosi prikazali podobno igro, kot v skupini, potem Grki nimajo nobenih možnosti, toda tudi oni so, tako kot Urugvaj, tipična turnirska ekipa, samozavest je zdaj gotovo na višku in kaj lahko se zgodi, da po Maratonu »uprizorijo« še Salamino. V teh izločilnih tekmah na splošno velja, da bolj ko gre tekma naprej in bolj ko so na vidiku podaljški in morda penali, večje breme je na papirnatem favoritu, obratno pa nasprotnik igra vse bolj sproščeno. Penali so sicer loterija, vendar enim »ležijo« bolj kot drugim; tule so »scori« reprezentanc, ki so se uvrstile v osmino finala in so na SP že sodelovale v »shootoutu«: GER 4-0, ARG 3-1, BRA 2-1, BEL 1-0, URG 1-0, FRA 2-2, NET 0-1, SUI 0-1 in MEX 0-2; ostalih sedem reprezentanc penalov na izpadanje še ni izvajalo. Vseh penalov v »shootoutu« je bilo doslej na SP-jih 207 na 22 tekmah (2x v finalu – 94 in 06). Strelci so zadeli 147x (71%), gol so zgrešili 9x (4%), vratnico ali prečko zadeli 10x (4%), vratarji pa so obranili 41 (21%) strelov. Torej se povprečno zgrešijo 3 penali od 10-tih, oziroma 3 na en »shootout«. Odločitev doslej le 2x ni padla v seriji 5 penalov ali manj (GER:FRA 82 in SWE:ROM 94). Imena pri penalih ne pomenijo kaj dosti; med drugimi so ga polomili Stielike, Socrates, Platini, Stojković, Maradona, Belodedici, Baggio, Baresi, Ševčenko, Lampard, Trezeguet… Pozdrav do ponedeljka!