Od 32 udeleženk SP jih je pred zadnjim kolom skupinskega dela pet (NET, CHI, COL, ARG in BEL) že uvrščenih v osmino finala, samo teorija pa lahko to prepreči še nadaljnjim štirim (BRA, CRC, FRA, GER), torej jih je devet v nebesih osmine finala. Za nekatere je to zgolj nujen in pričakovan korak, za druge (CRC, CHI) spet velik in morda tudi nepričakovan uspeh. V vicah čaka na zadnjo tekmo in na svojo usodo 16 reprezentanc (CRO, MEX, CIV, GRE, JAP, ITA, URG, ECU, SUI, NIG, IRI, USA, GHA, ALG, RUS in KOR) od katerih jih je polovica (MEX, CRO, CIV, ITA, URG, NIG, USA, ALG) odvisnih zgolj od samih sebe. Vse te bi se z zmago (nekatere pa že z remijem) v zadnji tekmi zanesljivo uvrstile naprej; preostalih osem članic nogometnih vic mora tudi v primeru svoje zmage upati na zanje ugoden izid druge tekme v skupini. Teoretične (ampak res samo še teoretične) možnosti za odrešitev imata zaradi slabe gol razlike (-4) še HON in POR, ki sta se tako v peklu odhoda domov praktično že pridružili preostalim petim »prekletim«: CMR, SPA, AUS, ENG in BSH. Med »nebeščani« je zagotovo največje in najlepše presenečenje Kostarika, ki igra čvrsto, imajo visoke in močne skakalce ter genialca Campbella in so nasploh zelo dobro organizirani. Na tekmi z Italijo so spočetka sicer malo »plavali« (priložnosti Balotellija), ampak po nedosojenem penalu (možje v črnem so posebno poglavje tega SP, a o tem morda kdaj drugič) so takoj zabili gol in v drugem polčasu so lahko neprepoznavni Azzuri le še jalovo napadali. V zadnjem kolu bodo Ticosi igrali z največjo osmoljenko turnirja, Anglijo, ki je med vsemi izpadlimi igrala najbolje, a dvakrat ostala za gol »prekratka« zaradi zapravljenih priložnosti in predvsem zaradi mlade in neizkušene obrambne vrste. Noro so prvenstvo začeli Francozi, edina reprezentanca pri kateri v dveh tekmah ni bilo opaziti napak in spodrsljajev; Švico so nabunkali kot kakega tretjeligaša, Valbuena sicer ni veliko višji od korner zastavice, toda povsod ga je polno, menjava položaje, organizira igro in podaja uporabne žoge za Benzemaja in Girauda. Bomo videli, kako dolgo bodo galski petelini zdržali v takem ritmu. Argentina igra v precej nižjem ritmu, z izjemo dveh potez Messija ni pokazala kaj dosti, a v takem turnirskem sistemu so najbolj pomembne zmage, ki so dosežene s slabšo igro, podobno velja tudi za Belgijo, ki je pokazala sposobnost dviga ritma in kakovosti igre, ko je bilo to najpomembnejše. Sicer lahko Argentince na prvem mestu v skupini prehiti še Nigerija, ki je imela sodniško pomoč v prvem polčasu tekme z Bosno, v drugem pa so morali Bosanci napadati in do izraza je prišla hitrost in moč Afričanov. Žal mi je mojega mladostnega nogometnega idola Safeta Sušića, toda na SP je prišel s preskromno obrambno zasedbo in z povsem indisponiranim Pjanićem, ki bi moral biti motor bosanske igre. Dobro, če bi jim priznali tisti gol Džeka, bi se morda vse obrnilo, ampak zdaj je, kar je! Navdušujoč drugi polčas sta odigrali Nemčija in Gana, Loew ga je najprej polomil z Shkodranijem in se potem rešil s Schweinsteigerjem in Klosejem, ki je dosegel svoj 15. gol na SP, s čimer se je na prvem mestu izenačil z Ronaldom. Gana je zelo čvrsta in dobro organizirana, na trenutke tudi duhovita reprezentanca in ne morem se znebiti občutka, da so Nemce »izpustili«, kar jih bo najverjetneje stalo uvrstitve naprej. Krasno tekmo sta odigrali tudi ZDA in Portugalska. Všeč so mi takšne variante, ko obe ekipi stojita dokaj visoko in se igra v glavnem dogaja na 60 m dolžine (po 30 m na vsaki strani sredine igrišča), kar rezultira v »frontalnem« spopadu« zveznih vrst in velikem številu podaj za hrbet visokostoječim obrambnim igralcem. Čeprav so Portugalci izenačili v zadnjih sekundah, so v tem boju »prsa ob prsa« daljšo potegnili Američani, katerim je Klinsmann poleg tradicionalne čvrstosti in discipline vsadil tudi duhovitost (videli smo celo dve »petki«) z mnogimi vtekanji in ustvarjanjem viškov na bokih. Najbolj pa sem bil presenečen ob (zanje povsem netipičnem) »naskoku« Alžircev na Korejce. Halilhodžić je v primerjavi s prvo tekmo zamenjal kar pet članov prve postave in to se mu je obrestovalo, Korejce so dobesedno »nagazili« in povsem izpostavili vse slabosti njihove obrambe. V drugem polčasu se je Koreja z visokimi žogami pričela vračati, a še ena katastrofalna napaka obrambe je omogočila Alžircem sprehod do četrtega gola, ki je zapečatil tekmo, od katere nismo ničesar pričakovali, dobili pa pravi "ognjemet". Morda je alžirski način tudi recept za Hrvate, za napredovanje morajo danes premagati Mehiko, ki na tem SP edina še ni dobila gola (sicer lahko "kockaste" naprej pelje tudi remi, a za to bi moral že odpisani Kamerun premagati Brazilce, kar se zagotovo ne bo zgodilo). Vse od decembrskega žreba se je že zaradi razporeda bolj ali manj vedelo, da bo to za obe reprezentanci odločilna tekma, načrtovano Kovačevo točkovno računico je pravzaprav pokvaril samo remi Mehičanov z Brazilijo. Statistika je povsem na strani Mehike: v skupini so nazadnje izpadli davnega 1978, na vseh naslednjih SP, na katerih so sodelovali (1982 in 1990 jih ni bilo) pa so se uvrstili naprej. Obratno Hrvaška na velikem tekmovanju še nikoli ni dobila tekme, ki je odločala o uvrstitvi iz skupine. Kadar so napredovali (EP 1996 in 2008 ter SP 1998), so si to zagotovili že po dveh tekmah, v odločilnih tretjih tekmah pa so ga po vrsti polomili z Ekvadorjem (SP 2002), Anglijo (EP 2004), Avstralijo (SP 2006) in Španijo (EP 2012). Tudi edino uradno medsebojno tekmo so dobili Mehičani (1:0 na SP 2002), na roko jim gre tudi dejstvo, da mora Hrvaška zmagati in pa seveda ogromna podpora s tribun, saj se na štadionu v Recifeju obeta kar 35.000 bučnih mehiških navijačev. Na prvi pogled so torej vsi aduti v rokah Marqueza, Dos Santosa & co., toda Hrvaška bo svojo priložnost iskala v kvaliteti Modrića in Rakitića, hitrosti Perišića, Olića in Srne, golgeterskih sposobnostih Mandžukića ter se zanašala na presenetljivo čvrst in soliden stoperski par Ćorluke in Lovrena. Čeprav že na EP 2012 ni igrala slabo, pa Hrvaška morda prvič po EP 2008 (in nesrečnem izpadu s Turki) igra kot ekipa s prepoznavnim konceptom in idejo, Kovač je preporodil Štimčevo anarhijo, a najpomembnejši in morda odločilni faktor bi lahko bil tisti duh, tisti »dišpet« in »inat« s katerim hrvaški športniki vedno tako lepo in ponosno prezentirajo svojo mlado državo. Ajmo, Vatreni; ta teden mi res še ni do britja!!
|
|
RSS Feed
