Kdo ve, ali se je Luis Felipe Scolari ob polčasu včerajšnjega brazilskega debakla in vodstvu Nemcev s 5:0 spomnil na svojo izjavo pred začetkom SP »Pripravite se, šesti prihaja«, misleč s tem seveda na šesti naslov svetovnih prvakov. In res, v drugem polčasu ga je dočakal, ne le šestega, marveč še sedmega in kaj lahko bi se mu zgodilo, da bi štel še naprej. Mnogi s(m)o sicer opozarjali na brazilske slabosti in na moč Nemcev, a takšnega Blitzkriega ni mogel predvideti nihče. Čim so Nemci prvič resneje napadli, so si ustvarili priložnost, a je Cesar še nekako obranil. Ko so drugič napadli, so se Brazilci rešili v kot, po katerem je Mueller (ki je bil sam kot duh – včeraj sem opozoril na njegovo gibanje brez žoge) prvič šokiral domačine. Kar je sledilo 11 minut kasneje sodi med najbolj neverjetnih a tudi najbolj pomenskih 300 sekund v zgodovini SP, Nemci so zabili štiri gole in po pol ure igre so si verjetno mnogi brazilski navijači od srca zaželeli, da bi bil Selecao izpadel že v osmini finala po tistih enajstmetrovkah proti Čilu – takrat bi sicer zelo bolelo, a neprimerno manj kakor pričujoča katastrofa. Podobno kot na prvi tekmi proti Portugalcem so Nemci tudi tokrat do obisti izkoristili vse pomanjkljivosti nasprotnika, statično brazilsko obrambo so s svojim gibanjem in menjavanjem mest razstavili na prafaktorje in Cariocam zadali daleč najtežji poraz na SP (doslej 0:3 v finalu 1998 proti Franciji), za nameček pa jim odvzeli še dva primata: Klose je s svojim 16. golom prehitel Ronalda na večni lestvici strelcev SP, Nemci pa so zdaj na vseh SP dosegli 223 golov in tudi tu prehiteli Brazilce (221). Še nikoli ni nobena ekipa dosegla takšne zmage v izločilnih bojih in nekaj časa se je zdelo ne le mogoče, ampak celo zelo verjetno, da bodo Brazilci potopljeni na globine El Salvadorja (1:10 proti Madžarski 1982) in Zaira (0:9 proti Jugoslaviji 1974). Po sedmem golu se je »obrnila« celo v rumeno odeta publika, ki je začela navijati za Nemce in žvižgati svojim, pri čemer jo je najhuje odnesel spet katastrofalno slabi Fred. Na brazilsko srečo je Loew vendarle malo ustavil svoje konje in tistega častnega brazilskega gola so se Nemci veselili skoraj bolj kot že povsem deprimirani domačini, ki so komaj dočakali konec te nočne more. Danes se bosta za finale pomerili še Nizozemska in Argentina. Z gotovostjo si upam trditi le, da takšne »batine«, kot v prvem polfinalu tokrat ne bo, se pa oboji spominjajo treh medsebojnih tekem s prejšnjih SP. Prvič so se srečali v polfinalni skupini 1974 in takrat se je Gaučom godilo precej podobno, kot včeraj Brazilcem; naleteli so na Cruyffa & co. ter bili pregaženi s 4:0, lahko pa bi »fasali« še kakšnega. Argentina se zato raje spominja finala štiri leta kasneje na domačem terenu v Buenos Airesu, ko je prav po zmagi nad Nizozemsko osvojila svoj prvi naslov svetovnega prvaka. Prvi zvezdnik njihove zasedbe je bil takrat Mario Kempes in z njegovim golom je Argentina povedla v prvem polčasu. Nizozemci so bili cel drugi polčas boljši, a izenačili šele v 85. minuti, odločilni detajl pa se je zgodil v 90., ko je Rensenbrink zadel vratnico. Če bi nizozemski golgeter zadel, bi bili Nizozemci prvaki, Rensenbrink pa prvi strelec tistega SP, tako pa je ta čast pripadla Kempesu, ki je skupaj z Bertonijem Argentincem v podaljšku zagotovil zmago s 3:1. Zadnjič doslej sta se ekipi pomerili v četrtfinalu SP 1998, kjer je sta Ortegina neumnost in Bergkampova mojstrovina tehtnico prevesili na stran Evropejcev. Argentina bo nocoj brez Di Marie, Nizozemska pa (morda) brez Van Persieja, a ključ te tekme se skriva v igri argentinske sredine in obrambe. Doslej sta pokazali odločnost in kompaktnost in če bosta lahko parirali Robbenovi hitrosti, bo pol dela že opravljenega. Nizozemci namreč igrajo takole bolj na poskok, dolge žoge in prodore Robbena, če jih umiriš (kot jih je Mehika v prvem in v dobršnem delu drugega polčasa), postanejo zaspani in brez idej. Za vse ostalo pa je potem tu Messi…
|
|
RSS Feed
