Naslov romana Michaela Burka, ki govori o evforičnem vzdušju Nemcev v času vzpona nacizma, morda še najbolje ponazarja razpoloženje med nemškimi navijači, ki so po fantastični polfinalni predstavi Elfa že povsem prepričani, da bodo v osmem finalnem nastopu na SP osvojili svoj četrti naslov. Dva od teh osmih final so Nemci odigrali prav proti svojemu tokratnemu finalnemu nasprotniku, Argentini. Prvič sta se ti dve ekipi v finalu pomerili 1986 v Mexico Cityju in tako kot celo SP 1986 je tudi to finale zaznamoval Diego Maradona, ki je bil tedaj na višku svojih moči. Argentina je povedla 2:0 z goloma Browna in Valdana, ko pa je najprej Rummenigge zmanjšal, nato pa še Voeller 9 minut pred koncem izenačil, je že kazalo na tipični nemški comeback. Toda »mali zeleni« si ni pustil vzeti "svojega" prvenstva. Matthaus mu je celo tekmo dihal za ovratnik, a v 84. minuti ga je le za trenutek »pozabil« in Maradona je serviral podajo Burruchagi za zmagoviti gol in slavje gaučov. Štiri leta kasneje sta se Nemčija in Argentina spet srečali v finalu, tokrat v Rimu in tokrat je bila Nemčija celo tekmo boljša, nizala eno priložnost za drugo, a uspela zmagati šele z golom Brehmeja iz neobstoječega penala v 85. minuti. Ta penal je povzročil razburjenje Argentincev, ki so »fasali« kar tri rdeče kartone in odšli domov z občutkom, da so bili okradeni. Podobnega mnenja so bili Argentinci (pa ne le oni) tudi po četrtfinalnem porazu na penale proti domačinom Nemcem na SP 2006. Argentina je povedla, nato pa je začel Slovak Michel piskati povsem po notah Elfa in pri tem spregledal vsaj en penal za Argentino in brutalen štart Kloseja nad argentinskim vratarjem, zaradi česar je moral slednji v slačilnico, Pekerman pa je izgubil eno menjavo. Na zadnjem SP pred štirimi leti v Južni Afriki pa so Nemci (ki so takrat že igrali približno tako, kot igrajo zdaj) Argentino (spet v četrtfinalu) razstavili na prafaktorje, vsega je bilo konec že po 20 minutah, ko so povedli s 3:0. Tudi tokrat je Nemčija izrazit favorit, ne le zaradi blesteče zmage nad domačini, celo prvenstvo igrajo v enakem, visokem ritmu. Težave so imeli le, ko je v obrambi zaigral Shkodrani (proti Gani in Alžiriji), sicer pa se poleg čvrste obrambne naveze Boateng – Hummels – Hoewedes, kateri se je zdaj pridružil še Lahm na desnem beku (prej ga je Loew »silil« v vezni red), Nemci zanašajo predvsem na sijajno igro sredinskega trojčka Kroos, Schweinsteiger in Khedira. Ti trije skupaj z Ozilom, Muellerjem in Klosejem neprestano vtekavajo, menjavajo mesta in kombinirajo, s čimer mešajo in lomijo nasprotnikovo obrambo. Prav tu, na 20 – 40 metrih od argentinskega gola, bo prišlo do odločitve o naslovu svetovnega prvaka. Samo če bosta doslej sijajni argentinska obramba in zadnji del zvezne vrste tukaj parirali Nemcem, bodo do izraza lahko prišli argentinski umetniki Messi, Di Maria (kot kaže bo igral), Lavezzi in Higuain. Ključe argentinske obrambe držita izkušena Mascherano in Demichelis, boke branita Zabaleta in Rojo, pred golom pa kraljuje Garay, po mojem mnenju doslej najboljši stoper tega prvenstva. Igra teh petih bo ključnega pomena, izkušenj imajo vsi več kot dovolj, vprašanje je le, ali bodo uspeli zdržati nemški ritem in tempo. Dlje, ko bodo zdržali, več prostora se bo ponujalo Messiju & co. Sicer ima Loew še vedno dilemo, o kateri sem pisal že na začetku prvenstva: na Messiju bo gotovo visel Boateng, na Di Marii pa Lahm in Loew se gotovo sprašuje, ali naj kot »osigurača« žrtvuje še Khediro. Za kaj takega bi potreboval »prebujenje« Ozila, ki zaenkrat deluje kot edina šibkejša točka nemške ofenzive. Še najbolje so se proti Nemcem doslej znašli Alžirci, ki so jim s striktnim conskim pokrivanjem onemogočali pas igro v globino in jih »odrinili« na boke, kjer so manj nevarni in se večkrat znajdejo v ofsajdu. Elf namreč nima tistih klasičnih kril, še najbližje temu je morda Shuerrle, za katerega pa je vprašanje, če bo tekmo začel, verjetno bo prednost že zaradi svoje višine dobil Klose. Morda se priložnost Argentine skriva tudi v odvzetih žogah na sredini, ko so vsi Nemci v gibanju naprej. Pri drugem nemškem golu Brazilcem smo videli eno takšno sumljivo podajo v širino, če bi jo nespretni Fernandinho prestregel, bi kaj lahko sledila hitra kontra. Argentina nima takšnih vajencev, kot je prej omenjeni Fernandinho in transformacija bo ključ njihove ofenzivne igre; če se Messiju odpre toliko prostora, kot se je Alžircem, bo Barcelonina zvezda to brez milosti kaznovala. Napake so pač sestavni del nogometa in kdor jih bo naredil manj, bo svetovni prvak in si bo lahko na dres »prišil« četrto (Nemci) oziroma tretjo (Argentinci) zvezdico. Kdor je bral moje komentarje s prejšnjih SP se gotovo spomni mojega slogana »navijajte za nogomet, navijajte proti Nemcem«. Tokrat se bom omejil le na drugo polovico tega slogana, ker eno z drugim letos enostavno ne gre skupaj.
|
|
RSS Feed
