Nizozemski selektor Luis Van Gaal je na uvodni tekmi s Španijo zadel v polno z riskantno postavo z dvema klasičnima špicama, prav tako v četrfinalu s Kostariko, ko je za penale poslal na gol Krulla, a v polfinalu proti Argentini tega ni mogel storiti, ker ni imel poguma, da bi porumenelega Martinsa pustil odigrati do konca. Menjavi de Jonga (ki še ni pripravljen za celo tekmo) in Van Persieja (ki bojda ni mogel več hoditi) sta se nekako napovedovali sami od sebe, Martinsov karton pa je bil tisti X faktor, tista malenkost, ki lahko odloči take izenačene tekme. Morda bi lahko tudi Van Persieja pustil tavati po igrišču (Huntelaar ni naredil ničesar), saj je s to zadnjo menjavo izgubil kar dvojno. Prvič, na vrata ni mogel poslati Krulla in drugič, izgubil je zanesljivega strelca 11m; prvi penal je tako namesto Van Persieja streljal (in zastreljal) Vlaar. Razen slednjega je zgrešil še Sneijder in se pridružil dolgemu spisku legend, ki na SP v odločilnem trenutku niso vzdržali pritiska: Stielike, Socrates, Platini, Stojković, Maradona, Belodedici, Baggio, Baresi, Ševčenko, Lampard, Trezeguet…Argentinci so vse svoje penale »pospravili«, a ni se mogoče znebiti vtisa, da bi Krull obranil vsaj dva njihova strela. Tekma sama je bila klasično polfinale, težka rovovska bitka, v kateri bi lahko vsaka napaka enih ali drugih pomenila konec upanja na finale. Argentina je bila morda za malenkost boljša in konkretnejša, z boljšimi priložnostmi, toda proti koncu podaljška je vidno padala, njena sicer tako zanesljiva sredina je začela popuščati, a zadnji nizozemski pritisk je bil premalo konkreten. Nizozemcem tako znova ostajajo skomine, neuresničene sanje treh final in dveh polfinal, Argentina pa odhaja v svoje peto finale in po svoj tretji naslov svetovnega prvaka. Prvič so bili v finalu davnega 1930, ko so izgubili z domačinom prvega SP, Urugvajem z 2:4, na drugo priložnost pa so morali potem čakati vse do domačega prvenstva 1978, ko sta ji vratnica Rensenbrinka v zadnji minuti rednega dela tekme in genij Maria Kempesa prinesla tako željeni naslov. Njihovi letošnji finalni nasprotniki, Nemci, so svoje prvo finale odigrali 1954 in takrat senzacionalno premagali Puskasove Madžare s 3:2. Tiste zmage se je v Nemčiji prijelo ime »Das Wunder von Bern« (čudež v Bernu), ne le zaradi favoriziranosti Madžarov (ki so bili pred tem štiri leta nepremagani), ampak tudi zato, ker si je Nemčija takrat še celila rane druge svetovne vojne (zadnji vojni ujetniki so se iz SZ vrnili šele 1955, torej leto dni po »čudežu v Bernu). Naslednjič so se Nemci v finale uvrstili 1966, ko jim je osvojitev naslova na Wembleyu preprečil »tisti« gol Geoffa Hursta, tretjič pa doma, 1974, ko so v finalu premagali Cruyffove Nizozemce. Zadnje nemško finale sega v leto 2002, takrat ga je polomil Kahn in naslov so proslavljali Ronaldovi Brazilci. Namenoma sem izpustil oba dosedanja in zaporedna (1986 in 1990) medsebojna finala obeh letošnjih finalistov, o tem več jutri. Obljubil sem tudi, da bom po polfinalu objavil svojo dokončno postavo prvenstva, ne glede na izid finala je ne bom več spreminjal. Takole sem se odločil: Navas – Lahm, Thiago Silva, Hummels, Garay – James, Di Maria, Kroos, Messi – Mueller, Robben. Še tri menjave v primeru poškodb ali slabe igre: Neuner, Khedira in Neymar. Moj MVP prvenstva pa je odvisen od finalne tekme: Kroos ali Messi. Bomo videli, kakšno postavo bo »pričarala« FIFA in koga bodo oni proglasili za MVP-ja.
|
|
RSS Feed
