DAN D

No, pa imamo še četrto kolajno in tako smo izenačili londonsko bero izpred štirih let, po kvaliteti medalj pa smo jo celo presegli – v Londonu smo poleg zlata v judu imeli še srebro in dva brona, letos je v judu dosežek ponovljen (celo v isti kategoriji), dodali pa smo še dve srebrni in eno bronasto. Mislim, da se je treba zavedati, kakšen fantastičen uspeh je vsaka kolajna in kako težko jih je osvajati. Morda to še najbolje vedo sosedi Avstrijci, ki so včeraj osvojili svojo prvo (in ostala bo edina) kolajno na teh igrah, bron pri mešanih jadralskih dvojicah. V zimskih športih, posebej smučanju so morda res velesila, toda ta bron je njihova prva poletna medalja po osmih (!) letih, v Londonu so ostali praznih rok, še najboljšo uvrstitev je tam dosegel »uvoženi« Dinko Jukić s četrtim mestom v plavanju na 200 metrov mešano. Malo smo se bali, tudi sam sem bil skeptičen, da se nam ne bi zgodilo kaj podobnega, a naši so se res izkazali, nenazadnje tudi kajakašica na mirnih vodah, Špela Ponomarenko-Janić, ki je včeraj izjemno presenetila s četrtim mestom na 200 metrov, sama pravi, da je njena boljša disciplina pravzaprav 500 metrov; bomo videli, morda pa še vzamemo kako medaljo in izenačimo rekorden izkupiček iz Pekinga 2008, ko se je v naši zbirki svetilo pet kolajn, zlato Kozmusa, srebro Sare Isaković in Vasilija Žbogarja ter bron Lucije Polavder in »večnega« strelca Debevca. Pravzaprav so zdaj, ko sta jadralki po tistem nesrečnem japonskem protestu praktično izločeni iz boja za odličja, temu še najbližje rokometaši, ki imajo danes svoj dan D. Vse kar je bilo storjenega doslej, je v četrtfinalu pozabljeno, šteje le ta ena in edina tekma. Morda to ni pravično, ampak tako pač je, v skupinskem delu si lahko »raztural« ali pa se skozenj komaj prevlekel z dvema točkama (to je najmanjši možni izkupiček, ki teoretično še vodi v nadaljnje tekmovanje), ko se bo pod igre potegnila črta, se bo uspeh ali neuspeh definiral skozi izid tega famoznega četrtfinala. Po neumnem porazu z Nemci (ampak eno je v skupini vendar treba izgubiti, mar ne) in zmagi nad nikoli slabšimi Poljaki nam je šel razplet druge skupine na roko in s Francozi se ne moremo srečati pred finalom. Kaj reči o Dancih, naših današnjih nasprotnikih? Gledal sem njihovo tekmo s Hrvati in podobno kot Poljakov se tudi njih pravzaprav ne spomnim slabših. Toda tako kot se mi »veselimo« njih, se gotovo tudi oni nas, verjetno nas bodo celo malce podcenjevali, kar zna biti voda na naš mlin. Njihovi glavni igralci so slej ko prej Mikkel Hansen, obe krili, vratar Landin in pa zelo neugodni in spretni pivot Jesper Noddesbo, spomnim se, kako sta pred leti skupaj s playem Spellerbergom v dresu Koldinga skoraj razblinila celjske sanje v ligi prvakov. Igrali bodo tipično skandinavsko obrambo 6-0 (pa saj ni nihče tako nor, da bi proti nam igral kaj drugega) in prežali na kontre prek svojih hitrih kril. Te kontre in lahke zadetke moramo za vsako ceno (tudi izključitve)preprečiti, tu se po mojem mnenju skriva pot do zmage, ko se naša obramba enkrat postavi, bo potrebno le »sekati« Hansena in čimbolj »kvariti« njihov pretok igre, ki, vsaj po doslej videnem, že tako ali tako ni na vem kako visokem nivoju. Če bomo ti dve »domači nalogi«, torej kontre in Hansena, uspešno absolvirali, bo polovica dela že opravljenega, za vse ostalo pa sta potem tu general Uroš in kardinal Gorazd, vse skupaj naj bi izgledalo podobno kot proti Švedom, katere smo res pošteno »našolali«. Pravzaprav se mi večji problem kot Danci zdijo naši, igrajo toplo-hladno s povsem nerazumljivimi padci v igri, kar naenkrat začno početi neumnosti in potem sledijo tiste zdaj že pregovorne črne minute v katerih se spravijo v zelo neugoden položaj. Z izjemo tekme proti Nemcem, so se doslej iz njega še vsakič blesteče rešili in človek se potem sprašuje ali je to res ista ekipa in isti igralci, taka so ta nihanja. Res, za ta četrtfinala ne zadostuje le kvaliteta, potrebno je imeti še kaj več (srce, ekipni duh) in kdor tega ne premore, se lahko z iger hitro poslovi praznih rok. To se je ponoči zgodilo brazilskim odbojkaricam, prvim favoritinjam turnirja, ki so v skupini vse tekmice pregazile s 3:0, potem pa izgubile s Kitajkami (te pa so se kot četrte komaj prevlekle skozi skupino). Nasploh gre domačinom bolj slabo, vse ženske ekipe so jim že izpadle, ostali so jim le še odbojkarji, rokometaši (ki bodo danes izpadli s Francozi) in nogometaši. Morda pa je vse skupaj kazen »od zgoraj« za nesramno in primitivno obnašanje gledalcev ob koncu tekmovanja v skoku s palico. Vem, Brazilci so temperamentni, čustva so razgreta in tako kot vsak si tudi oni silno želijo uspeha svojih, ampak kar je preveč, je preveč. Leta in leta gledamo takšne in drugačne izpade primitivnih človečnjakov na nogometnih in še na kakšnih igriščih, toda atletika je bila doslej nekakšna oaza plemenitosti in športnega navijanja za rekorde in izvrstne dosežke, ne glede na to, kdo jih dosega.  Ampak…naj vrže kamen tisti, ki je brez greha; se spomnite, kako so v socializmu vzgojeni bedaki nekoč žvižgali razrednemu sovražniku v podobi bratov Mahre na slalomu v Kranjski Gori?