Uvodni olimpijski vikend je slovenskim športnikom in športnicam s tremi izjemami (Gomboc, Tokič, rokometaši) prinesel precej razočaranja. Saj ne, da bi pričakovali kaj posebnega, ampak nekateri niso nastopa niti upravičili s kakim osebnim ali državnim rekordom. Tu seveda v prvi vrsti ciljam na plavalce in plavalke. Vsi njihovi konkurenti dosegajo osebne in državne rekorde, naši pa za njimi zaostajajo po več kot sekundo. Ko je pred 8 leti v Pekingu Damir Dugonjič priplaval do polfinala in ko se je leto dni kasneje na SP v Rimu uvrstil v finale ter spustil državni rekord pod minuto, se je za trenutek zazdelo, da smo morda vendarle dobili plavalca, ki se je uspel izogniti pastem slovenske »malobazenske« miselnosti, katero je leta in leta poosebljal Peter Mankoč, večkratni svetovni in evropski prvak ter svetovni rekorder v disciplini, ki je v velikih bazenih sploh ni mogoče plavati. Toda očitno Dugonjič ni zmogel tega preskoka in svoje najboljše rezultate zdaj dosega v malih bazenih in še to na 50 metrov prsno, ki sploh ni olimpijska disciplina. Pravzaprav slabše ne more biti, lahko je samo še bolje – ta naslovni stavek današnjega bloga za naše plavanje gotovo drži, sposodil sem si ga pa pri Rainerju Pariaseku, voditelju avstrijskega studia v Riu. Tudi našim sosedom gredo namreč stvari za enkrat bolj slabo od rok in od nog – njihov glavni adut preteklega vikenda, judoist Paitscher, je treščil na hrbet že po 27 sekundah uvodne borbe – in Pariasek je v tolažbo gledalcem lahko ponudil zgolj dejstvo, da slabše pač ne more biti, stvari se lahko samo še izboljšajo. Imajo pa Avstrijci olimpijski studio na sloviti plaži Ipanema, pri TV Sloveniji pa je nekdo prišel na »genialno« idejo, da v ljubljanski studio nasujejo mivko ter da Sanja Modrić in Matic Osovnikar v japonkah gledalcem nekako skušata pričarati brazilsko vzdušje. Vsaka podobnost s tisto večbarvno šipo, ki smo jo njega dni postavljali pred črno-bele televizije, je zgolj slučajna.
Nočna tekma rokometašev z Egiptom je pokazala, kako nehvaležne so lahko napovedi, posebej še tiste o taktiki. Vsi, ki ste brali moja razmišljanja pred tekmo in ki ste jo gledali, ste se gotovo muzali, ko sta ekipi igrali ravno obratni obrambi od napovedanih – Egipčani plitko 6-0 (očitno so nas vsi dobro preštudirali in vedo, da nimamo visokih zunanjih), naši pa so tekmo obrnili ravno s 4-2 obrambo, ki sem jo pripisoval nasprotniku. Tega smo dolgo lomili, uspeli priti v dobljen položaj, na koncu pa po nam svojstvenih bedarijah skoraj »uspeli« zapraviti zmago. A zmaga vendarle šteje, prve tekme so vedno težke, vsi papirnati favoriti se mučijo, ne le v rokometu (kjer so Hrvati izgubili s Katarjem, Poljaki pa z domačini), tudi v drugih ekipnih športih ne manjka presenečenj: v odbojki so Kanadčani z gladkih 3:0 odpravili ZDA, hrvaški košarkarji so s fantastično rampo Šarića Gasolu v zadnji sekundi »zamrznili« Špance, brazilski nogometaši z Neymarjem na čelu v dveh tekmah niso dosegli gola, zame pa je največja senzacija zmaga rokometašic Angole nad Romunkami. Tako pač je, favoriti so pod hudim pritiskom, nasprotniki pa razbremenjeni in ko enkrat »zavohajo kri« se favorit le stežka izvleče, nenazadnje je izpadel tudi Đoković, ki za razliko od prej omenjenih sploh nima možnosti za popravni izpit.
Naj se – preden bo ob poplavi dogajanja zbledela iz spomina – še malo ozrem na spektakularno otvoritev. Brazilija se je izkazala, vse črnoglede napovedi so zdaj le še spomin. Že ko sem včasih zavzeto spremljal nastope brazilskih nogometašev, me je večkrat prešinilo, da je to ena redkih držav sveta, kjer rasna enakopravnost ni le črka zakona, le malo kje je najti takšno pestrost in pomešanost ras in raznih odtenkov polti. In tudi tokrat smo se lahko spet prepričali v to, bilo je krasno, živo, pestro. Vedno me fascinira mimohod držav, tudi tu je prisotna ta raznolikost in pestrost. Narodi pošljejo na igre najboljše mlade ljudi, kar jih premorejo in ti športniki skupaj tvorijo upanje in prihodnost človeštva. V mimohodu so več kot očitni karakterji različnih narodov – nekateri (npr. Američani, Italijani, Brazilci) razposajeno in veselo poskakujejo ter klikajo na svoje mobilne naprave, drugi (npr. Nemci in Skandinavci) se držijo dostojanstveno, zavedajoč se časti in odgovornosti, ki so jim jo z imenovanjem v olimpijsko ekipo izkazali in naložili njihovi sonarodnjaki. Manjše in bolj eksotične države so odete v svoje narodne noše – Indonezijska me je še prav posebej impresionirala – zavedajoč se, da je to ena redkih, morda celo edina priložnost, da svetu pokažejo delček svoje kulture in izročila, kakršnakoli že ta sta.
Nočna tekma rokometašev z Egiptom je pokazala, kako nehvaležne so lahko napovedi, posebej še tiste o taktiki. Vsi, ki ste brali moja razmišljanja pred tekmo in ki ste jo gledali, ste se gotovo muzali, ko sta ekipi igrali ravno obratni obrambi od napovedanih – Egipčani plitko 6-0 (očitno so nas vsi dobro preštudirali in vedo, da nimamo visokih zunanjih), naši pa so tekmo obrnili ravno s 4-2 obrambo, ki sem jo pripisoval nasprotniku. Tega smo dolgo lomili, uspeli priti v dobljen položaj, na koncu pa po nam svojstvenih bedarijah skoraj »uspeli« zapraviti zmago. A zmaga vendarle šteje, prve tekme so vedno težke, vsi papirnati favoriti se mučijo, ne le v rokometu (kjer so Hrvati izgubili s Katarjem, Poljaki pa z domačini), tudi v drugih ekipnih športih ne manjka presenečenj: v odbojki so Kanadčani z gladkih 3:0 odpravili ZDA, hrvaški košarkarji so s fantastično rampo Šarića Gasolu v zadnji sekundi »zamrznili« Špance, brazilski nogometaši z Neymarjem na čelu v dveh tekmah niso dosegli gola, zame pa je največja senzacija zmaga rokometašic Angole nad Romunkami. Tako pač je, favoriti so pod hudim pritiskom, nasprotniki pa razbremenjeni in ko enkrat »zavohajo kri« se favorit le stežka izvleče, nenazadnje je izpadel tudi Đoković, ki za razliko od prej omenjenih sploh nima možnosti za popravni izpit.
Naj se – preden bo ob poplavi dogajanja zbledela iz spomina – še malo ozrem na spektakularno otvoritev. Brazilija se je izkazala, vse črnoglede napovedi so zdaj le še spomin. Že ko sem včasih zavzeto spremljal nastope brazilskih nogometašev, me je večkrat prešinilo, da je to ena redkih držav sveta, kjer rasna enakopravnost ni le črka zakona, le malo kje je najti takšno pestrost in pomešanost ras in raznih odtenkov polti. In tudi tokrat smo se lahko spet prepričali v to, bilo je krasno, živo, pestro. Vedno me fascinira mimohod držav, tudi tu je prisotna ta raznolikost in pestrost. Narodi pošljejo na igre najboljše mlade ljudi, kar jih premorejo in ti športniki skupaj tvorijo upanje in prihodnost človeštva. V mimohodu so več kot očitni karakterji različnih narodov – nekateri (npr. Američani, Italijani, Brazilci) razposajeno in veselo poskakujejo ter klikajo na svoje mobilne naprave, drugi (npr. Nemci in Skandinavci) se držijo dostojanstveno, zavedajoč se časti in odgovornosti, ki so jim jo z imenovanjem v olimpijsko ekipo izkazali in naložili njihovi sonarodnjaki. Manjše in bolj eksotične države so odete v svoje narodne noše – Indonezijska me je še prav posebej impresionirala – zavedajoč se, da je to ena redkih, morda celo edina priložnost, da svetu pokažejo delček svoje kulture in izročila, kakršnakoli že ta sta.
RSS Feed
