Ja, šele ko se spomnim, da sem spremljal že kar enajst poletnih olimpijskih iger, se pravzaprav zavem, kako star sem že in da je za mano že več kot polovica mojega življenja! Moje prve poletne OI so bile tiste v Munchnu 1972. Začele so se 26. avgusta in teden dni zatem sem prvič veselo odkorakal v prvi razred osnovne šole. Moj stari oče, ki je bil velik športni navdušenec, me je celo poletje pripravljal na šolo in seveda na olimpijado. Risala sva olimpijske kroge, razlagal mi je, kaj pomenijo barve na njih, kako so stari Grki med igrami razglasili premirje, pa o sami ideji iger in o nekem francoskem baronu, ki je vse skupaj prenesel v sodobni čas, na veliko je razlagal o plemenitosti in domoljubnosti sokolov in kako je bil slovenski sokol Štukelj svoj čas najboljši telovadec na svetu ter olimpijski zmagovalec, naš prvi olimpionik (vem, da se danes nekateri nad tem izrazom zmrdujejo, ampak gre za grški izraz za olimpijskega zmagovalca, olympio nike). Kadar je beseda nanesla na atletiko, je vedno govoril o »lahki« atletiki, med »težko« je njegova generacija prištevala rokoborbo in dviganje uteži. Seveda ni ostalo zgolj pri teoriji: na dvorišču sva si podajala ali brcala žogo, doma pa sem moral delati raznorazne vaje, najbolj mi je ostala v spominu tista, ko se je bilo potrebno s prsti na rokah dotakniti prstov na nogah, brez da bi pokrčil kolena – danes mi to niti slučajno ne uspe več. No, iz časa OI sem si najbolj zapomnil tisti dan, ko sem smel z njim k g. Lubeju gledat atletiko, na sporedu je bil namreč met kopja z našo Celjanko Natašo Urbančič in pridružil se nam je tudi njen oče; pri dedkovih znancih sem vedno vzbujal veliko zanimanja, bil sem pravi eksotični primerek – »ta mlada Kopušarjeva ima poba z Indijcem«. Kakorkoli že, Urbančičeva je bila peta z novim državnim rekordom (kar je bila tudi najboljša slovenska uvrstitev na tistih igrah) in vsi so bili zadovoljni, čeprav sta jim šli malce v nos prvouvrščeni vzhodni Nemki, »moja vsaj zgleda kot ženska« je dejal stari Urbi, ko sta mu druga dva čestitala. Še prej smo gledali moški met kopja, kjer sta se za zmago dajala zahodni Nemec Wolfermann in predstavnik SZ Janis Lusis. Toliko sem že vedel, da se je v takih primerih pri nas doma obvezno navijalo za Nemce, tukaj pa so na moje veliko presenečenje vsi trije družno navijali za Rusa (in bili na koncu razočarani, ko je za 2 cm izgubil zlato). Tam sem bil seveda previdno tiho, a ko sva šla domov, sem si vendarle upal povprašati, kako je zdaj s tem. »Boš že razumel, ko boš večji«, je odvrnil, »za enkrat zadostuje, da veš, da v SZ živijo še drugi narodi, ne samo Rusi.« Še o mnogo čem so se pogovarjali, dva dni prej je prišlo do terorističnega napada v olimpijski vasi in kadarkoli je pogovor nanesel na to temo, je bilo v povezavi s Palestinci obvezno slišati besedo, ki se sicer uporablja kot zmerljivka za Rome, spraševali so se ali bodo Američani zdaj poslali Spitza domov. Ta slednji je bil namreč Žid in največja zvezda ter atrakcija celotne olimpijade, osvojil je 7 zlatih medalj in še eno srebrno za povrhu. G. Lubej je gostoma pridno natakal vino (domače, seveda – doletela me je velika čast, ko sem smel poskusiti majhen požirek, pravzaprav sem bolj namočil jezik) in premosorazmerno s količino popitega vina je tudi rasla frekvenca uporabe zgoraj omenjenega sinonima za Rome. Proti koncu iger sva doma gledala napeto rokometno polfinale med Jugoslavijo in Romunijo, jasno je bilo, da bo zmagovalec osvojil zlato medaljo, kasnejše finale s Čehi je bilo za Horvata, Lazarevića, Pokrajca in ostale jugovelemojstre rokometne igre le še formalnost. Seveda sva spremljala tudi zmage Parlova, njega je moj stari oče še posebej občudoval, nekoč je namreč gledal neko reportažo o njegovih treningih, kjer je iz pulskega šampiona lil znoj, kot da je ravno prišel izpod tuša, to pa je bilo povsem v skladu s špartansko miselnostjo mojega dedka, da »se samo s trdim in napornim delom ter samoodpovedovanjem in trpljenjem lahko kaj doseže«. Ko so se igre končale nisem mogel niti slutiti, da bodo to tudi edine poletne igre, ki sva jih s starim očetom spremljala skupaj – Montreal 1976 in Moskvo 1980 sem spremljal v Angliji, Los Angeles 1984 v Mostarju v vojski, 1988 (Seul) pa je bil moj ljubi dobri dedek že zelo bolan in v bolnici.
Naslednje poletne igre, tiste v Montrealu 1976, sem torej spremljal v Angliji, kamor sem poleti hodil k staršem na počitnice. Moja poglavitna težava je bila v tem, da BBC prvi teden ni prenašala ekipnih športov, ki so me poleg atletike seveda najbolj zanimali, saj je bila Jugoslavija prava velesila v košarki, rokometu in vaterpolu. Namesto tekem Jugoslavije sem bil tako prisiljen »občudovati« gimnastiko z Nadio Comaneci v glavni vlogi in pa neskončno dolge prenose veslanja in jadranja, kjer so bili Britanci močni in so se borili za medalje. Tako sem se moral znajti drugače in sem vsako jutro hodil v bližnjo trafiko pogledat športno stran Daily Telegrapha z vsemi olimpijskimi rezultati – moj oče je bil namreč prevarčen, da bi dovolil vsakodnevno kupovanje časopisov, še sam jih je občasno hodil brat v knjižnico. Prodajalka Mrs. Fiona je bila prijazna priletna gospa, ki je s štiriurnim dopoldanskim delom v trafiki krpala moževo pokojnino in spočetka me je malo čudno gledala, ko sem rekel, da bi rad samo v časopisu samo pogledal šport in ji ga potem vrnil, no, po par dnevih pa je vzklikala, že ko me je od daleč zagledala: »Yugoslavia won in basketball, Yugoslavia has won!« Seveda je že zjutraj zame »prečekirala« športne strani, neverjetno, kako jo je zanimalo vse o Jugoslaviji, pa o »Marshall Titou« in še o čem. Mene »Titou« že takrat ni kaj dosti zanimal, zato pa so toliko bolj rasli košarkarski apetiti (rokomet in vaterpolo sta se končala bolj klavrno), še posebej, ko sem ugotovil, da smo nekako premagali Italijo 88:87 (posnetek sem na youtube-u videl šele pred kratkim) in se uvrstili v polfinale. To polfinale z SZ pa je BBC prenašala in mojemu veselju ob zmagi in uvrstitvi v finale ni bilo ne konca ne kraja. Sicer sem vedel, da tam proti ZDA ne bo kaj dosti za praskati, ampak glavno, da smo premagali osovražene Sovjete. Naslednji jugovrhunec bi morala biti atletika – takrat smo imeli dva izvrstna atleta v Sušanju in Stekiću. Ostala atletska tekmovanja so bila izjemna, spomnim se presenetljive zmage Haseleya Crawforda na 100 metrov, toda za načrtovana vrhunca sem bil vendarle prikrajšan. Oba naša favorita sta morala leto pred olimpijskimi igrami odslužiti vojsko in tako v Montreal nista prišla v optimalni formi. Jugoslavija je sicer imela precej podoben politični in gospodarski sistem kot vzhodni blok (kjer so športnikom dajali prednost pred »navadnimi« državljani), toda pri športu o socializmu ni bilo ne duha ne sluha! Sušanj je bil tako v finalu šesti, Stekića pa sploh nisem mogel gledati! Ko namreč je oče na dan finala skoka v daljavo prišel ob 6h iz službe, sta se z mamo strinjala, da nocoj ne bo kuhala, ampak bomo naročili hrano kar iz indijske restavracije (ponavadi smo jedli okrog 8h zvečer in točno takrat se je imelo pričeti finale skoka v daljavo). Takoj mi je bilo nekaj sumljivo in po poizvedovanju sem izvedel, da je nocoj na BBC2 premiera Upora na ladji Bounty z maminim najljubšim igralcem Marlonom Brandom. Hiter pogled v tv spored je razkril grozljivo dejstvo, da se film začne na minuto točno takrat, kot skok v daljavo – oboje ob 20.15 – in da traja več kot 3 ure! Nič ni pomagalo, ne jeza, ne prošnje, ne jok, ne (spodleteli) poskus bojkota hrane, Marlon Brando je gladko odtehtal Nenada Stekića in tako sem šele naslednje jutro (med filmom sem seveda zaspal) izvedel, da je Stekić ostal brez tako željene medalje. Kadarkoli na enem od številnih filmskih kanalov zasledim ta film ali pa na zaslonu samo zagledam Marlona Branda, se še dandanašnji spomnim na tisto davno poletje 1976 in na moje prestane duševne muke ob spremljanju podvigov upornih angleških mornarjev po južnem Pacifiku namesto skoka v daljavo!
Ko je prišel čas za naslednje poletne igre v Moskvi 1980 sem že hodil v prvi letnik Gimnazije, toda moje olimpijske težave so ostale enake. Spet sem bil v času olimpijade pri starših v Angliji in na BBC spet ni bilo moč spremljati ekipnih športov. Tokrat je bilo vse skupaj še huje, ker je Britanski olimpijski komite igre zaradi sovjetske invazije v Afganistan bojkotiral (britanski športniki pa so nastopali pod olimpijsko zastavo) in vsled tega so na njihovi televiziji močno okrnili olimpijski program; namesto načrtovanih 180 ur prenosov in posnetkov so se na koncu odločili le za borih 60 ur, pa še te so bile v glavnem posvečene epskemu dvoboju na srednjih progah med Coeom in Ovettom. Na koncu so bili vsi zadovoljni, saj sta vsak osvojila po dve medalji, od tega eno zlato. Spet sem moral po informacije v bližnjo trafiko, le da tam ni bilo več Mrs. Fione (izvedel sem, da je pred kratkim umrla, tako kot njen »Titou«), namesto nje je bil tam nek Jamajčan, ki se mu ni ljubilo prav nič. Ko sem vprašal za časopis, je samo pomignil, češ, tamle je in imel sem občutek, da se ne bi preveč sekiral, tudi če bi ga bil kar odnesel. No, vseeno pa sem se lahko znova veselil uspehov našega košarkarskega dream-teama, ki je tokrat, ko zaradi bojkota ni bilo ZDA, pometel z vsemi tekmeci in osvojil zlato. Drugo zlato je osvojil Kačar, boks so še kolikor toliko prenašali in odlični Lala se je poigraval s tekmeci, najbolj pa prebutal nekega vzhodnega Nemca, ki si je ta dvoboj zagotovo zapomnil za vse življenje. V atletiki je pozornost veljala našemu Celjanu Roku Kopitarju, ki je spomladi v Mariboru postavil odličen državni rekord 400m z ovirami 49.11; ker na OI zaradi bojkota ni bilo Američanov in v Evropi nepremagljivega Haralda Schmidta, je bilo upanje na medaljo kolikor toliko realno in upravičeno. Do finala je šlo vse gladko, tam pa je Rok odtekel morda malce slabše in bil na koncu peti. Zlato in srebro sta osvojila našopana Rus in vzhodni Nemec, za bronasto medaljo pa je zadostoval ravno izid 49.11, če bi torej odtekel osebni rekord, bi jo verjetno osvojil! Poleg olimpijskih iger so tisto poletje zaznamovali še moji kadilski poskusi – v prvem letniku Gimnazije sem pričel kaditi in na Brniku sem v duty-freeju junaško kupil celo šteko Gitanes brez filtra, kdor jih je kdaj poskusil, ve, da so močne kot sam hudič, pravi strup za pljuča. Kajenje je bilo potrebno seveda skrivati, pred mamo sicer ne, toda če bi oče samo posumil, da kadim, bi nastal cel cirkus. K sreči sem imel zaveznika, z mano je bil nek moj sorodnik in vrstnik (takrat se v Anglijo še ni hodilo kar tako in njegovi starši so z veseljem sprejeli povabilo mojih, da sin preživi del počitnic z nami) tako, da sva skupaj hodila v park ter tam kadila in seveda opazovala punce, ki so takrat za naju že počasi prehajale v središče zanimanja, kot se za 15-letne mulce tudi spodobi. Punce so naju komaj zaznale (ali pa so se vsaj delale tako), kljub temu sva se jeseni doma na veliko hvalila, kako sva »pecala« Angležinje. Ko je bilo olimpijskih iger konec, so se končale tudi moje težave z BBC in ko sem štiri leta kasneje v vojski gledal naslednjo olimpijado sem si od srca zaželel, da bi bil namesto v kasarni v Angliji, tudi če ne bi videl niti minute košarke in ostalih ekipnih športov.
Naslednje poletne igre, tiste v Montrealu 1976, sem torej spremljal v Angliji, kamor sem poleti hodil k staršem na počitnice. Moja poglavitna težava je bila v tem, da BBC prvi teden ni prenašala ekipnih športov, ki so me poleg atletike seveda najbolj zanimali, saj je bila Jugoslavija prava velesila v košarki, rokometu in vaterpolu. Namesto tekem Jugoslavije sem bil tako prisiljen »občudovati« gimnastiko z Nadio Comaneci v glavni vlogi in pa neskončno dolge prenose veslanja in jadranja, kjer so bili Britanci močni in so se borili za medalje. Tako sem se moral znajti drugače in sem vsako jutro hodil v bližnjo trafiko pogledat športno stran Daily Telegrapha z vsemi olimpijskimi rezultati – moj oče je bil namreč prevarčen, da bi dovolil vsakodnevno kupovanje časopisov, še sam jih je občasno hodil brat v knjižnico. Prodajalka Mrs. Fiona je bila prijazna priletna gospa, ki je s štiriurnim dopoldanskim delom v trafiki krpala moževo pokojnino in spočetka me je malo čudno gledala, ko sem rekel, da bi rad samo v časopisu samo pogledal šport in ji ga potem vrnil, no, po par dnevih pa je vzklikala, že ko me je od daleč zagledala: »Yugoslavia won in basketball, Yugoslavia has won!« Seveda je že zjutraj zame »prečekirala« športne strani, neverjetno, kako jo je zanimalo vse o Jugoslaviji, pa o »Marshall Titou« in še o čem. Mene »Titou« že takrat ni kaj dosti zanimal, zato pa so toliko bolj rasli košarkarski apetiti (rokomet in vaterpolo sta se končala bolj klavrno), še posebej, ko sem ugotovil, da smo nekako premagali Italijo 88:87 (posnetek sem na youtube-u videl šele pred kratkim) in se uvrstili v polfinale. To polfinale z SZ pa je BBC prenašala in mojemu veselju ob zmagi in uvrstitvi v finale ni bilo ne konca ne kraja. Sicer sem vedel, da tam proti ZDA ne bo kaj dosti za praskati, ampak glavno, da smo premagali osovražene Sovjete. Naslednji jugovrhunec bi morala biti atletika – takrat smo imeli dva izvrstna atleta v Sušanju in Stekiću. Ostala atletska tekmovanja so bila izjemna, spomnim se presenetljive zmage Haseleya Crawforda na 100 metrov, toda za načrtovana vrhunca sem bil vendarle prikrajšan. Oba naša favorita sta morala leto pred olimpijskimi igrami odslužiti vojsko in tako v Montreal nista prišla v optimalni formi. Jugoslavija je sicer imela precej podoben politični in gospodarski sistem kot vzhodni blok (kjer so športnikom dajali prednost pred »navadnimi« državljani), toda pri športu o socializmu ni bilo ne duha ne sluha! Sušanj je bil tako v finalu šesti, Stekića pa sploh nisem mogel gledati! Ko namreč je oče na dan finala skoka v daljavo prišel ob 6h iz službe, sta se z mamo strinjala, da nocoj ne bo kuhala, ampak bomo naročili hrano kar iz indijske restavracije (ponavadi smo jedli okrog 8h zvečer in točno takrat se je imelo pričeti finale skoka v daljavo). Takoj mi je bilo nekaj sumljivo in po poizvedovanju sem izvedel, da je nocoj na BBC2 premiera Upora na ladji Bounty z maminim najljubšim igralcem Marlonom Brandom. Hiter pogled v tv spored je razkril grozljivo dejstvo, da se film začne na minuto točno takrat, kot skok v daljavo – oboje ob 20.15 – in da traja več kot 3 ure! Nič ni pomagalo, ne jeza, ne prošnje, ne jok, ne (spodleteli) poskus bojkota hrane, Marlon Brando je gladko odtehtal Nenada Stekića in tako sem šele naslednje jutro (med filmom sem seveda zaspal) izvedel, da je Stekić ostal brez tako željene medalje. Kadarkoli na enem od številnih filmskih kanalov zasledim ta film ali pa na zaslonu samo zagledam Marlona Branda, se še dandanašnji spomnim na tisto davno poletje 1976 in na moje prestane duševne muke ob spremljanju podvigov upornih angleških mornarjev po južnem Pacifiku namesto skoka v daljavo!
Ko je prišel čas za naslednje poletne igre v Moskvi 1980 sem že hodil v prvi letnik Gimnazije, toda moje olimpijske težave so ostale enake. Spet sem bil v času olimpijade pri starših v Angliji in na BBC spet ni bilo moč spremljati ekipnih športov. Tokrat je bilo vse skupaj še huje, ker je Britanski olimpijski komite igre zaradi sovjetske invazije v Afganistan bojkotiral (britanski športniki pa so nastopali pod olimpijsko zastavo) in vsled tega so na njihovi televiziji močno okrnili olimpijski program; namesto načrtovanih 180 ur prenosov in posnetkov so se na koncu odločili le za borih 60 ur, pa še te so bile v glavnem posvečene epskemu dvoboju na srednjih progah med Coeom in Ovettom. Na koncu so bili vsi zadovoljni, saj sta vsak osvojila po dve medalji, od tega eno zlato. Spet sem moral po informacije v bližnjo trafiko, le da tam ni bilo več Mrs. Fione (izvedel sem, da je pred kratkim umrla, tako kot njen »Titou«), namesto nje je bil tam nek Jamajčan, ki se mu ni ljubilo prav nič. Ko sem vprašal za časopis, je samo pomignil, češ, tamle je in imel sem občutek, da se ne bi preveč sekiral, tudi če bi ga bil kar odnesel. No, vseeno pa sem se lahko znova veselil uspehov našega košarkarskega dream-teama, ki je tokrat, ko zaradi bojkota ni bilo ZDA, pometel z vsemi tekmeci in osvojil zlato. Drugo zlato je osvojil Kačar, boks so še kolikor toliko prenašali in odlični Lala se je poigraval s tekmeci, najbolj pa prebutal nekega vzhodnega Nemca, ki si je ta dvoboj zagotovo zapomnil za vse življenje. V atletiki je pozornost veljala našemu Celjanu Roku Kopitarju, ki je spomladi v Mariboru postavil odličen državni rekord 400m z ovirami 49.11; ker na OI zaradi bojkota ni bilo Američanov in v Evropi nepremagljivega Haralda Schmidta, je bilo upanje na medaljo kolikor toliko realno in upravičeno. Do finala je šlo vse gladko, tam pa je Rok odtekel morda malce slabše in bil na koncu peti. Zlato in srebro sta osvojila našopana Rus in vzhodni Nemec, za bronasto medaljo pa je zadostoval ravno izid 49.11, če bi torej odtekel osebni rekord, bi jo verjetno osvojil! Poleg olimpijskih iger so tisto poletje zaznamovali še moji kadilski poskusi – v prvem letniku Gimnazije sem pričel kaditi in na Brniku sem v duty-freeju junaško kupil celo šteko Gitanes brez filtra, kdor jih je kdaj poskusil, ve, da so močne kot sam hudič, pravi strup za pljuča. Kajenje je bilo potrebno seveda skrivati, pred mamo sicer ne, toda če bi oče samo posumil, da kadim, bi nastal cel cirkus. K sreči sem imel zaveznika, z mano je bil nek moj sorodnik in vrstnik (takrat se v Anglijo še ni hodilo kar tako in njegovi starši so z veseljem sprejeli povabilo mojih, da sin preživi del počitnic z nami) tako, da sva skupaj hodila v park ter tam kadila in seveda opazovala punce, ki so takrat za naju že počasi prehajale v središče zanimanja, kot se za 15-letne mulce tudi spodobi. Punce so naju komaj zaznale (ali pa so se vsaj delale tako), kljub temu sva se jeseni doma na veliko hvalila, kako sva »pecala« Angležinje. Ko je bilo olimpijskih iger konec, so se končale tudi moje težave z BBC in ko sem štiri leta kasneje v vojski gledal naslednjo olimpijado sem si od srca zaželel, da bi bil namesto v kasarni v Angliji, tudi če ne bi videl niti minute košarke in ostalih ekipnih športov.
RSS Feed
