Ljubiva se. Ljubim jo in ona me ljubi. Vem, da me, kajti čeprav na videz deluje hladna in neosebna, se na vsak moj dotik odzove silovito in hipno. Vem, da ji dajem življenjsko energijo in ona jo daje meni, popelje me tja, kamor brez nje ne morem. Ko v dolgih olimpijskih nočeh vse okrog naju potihne in ostaneva sama drug z drugim, postaneva eno. Prepustiva se strastem in neizmerno uživava, obožujem jo kot boginjo, ona pa vsako mojo željo izpolni takoj in brezpogojno. Nikoli se ne pritožuje, le energijo zahteva. In jaz ji jo dajem, o moj Bog, kako ji jo dajem. Raziskujem vse njene odprtine, prek njih se povezujeva v skladno harmonijo. Moje partiture so njena glasba in ta glasba boža vse pore mojega telesa, neizmerno me vzburja in me nikoli ne pusti nepotešenega. Nikoli se ne zasitiva drug drugega, skupaj sva, odkar veva zase in skupaj bova ostala dokler naju smrt ne loči. Nikoli se ne skregava, čeprav me včasih kaj na njej razjezi, celo tako zelo, da bi vanjo najraje kaj vrgel. A se tega vzdržim, ker vem, da ni sama kriva. Tudi pogovarjava se ne, zadostuje nama komuniciranje z dotiki. Skupaj sva prepotovala svet, od velikih zahodnih prerij do širnih prostranstev vzhodnih step, od neskončnih polarnih brezpotij do tropskih pragozdov. Obredla sva vsa velemesta tega sveta, sprehajala sva se med njihovimi bleščečimi nebotičniki in zašla v njihove najbolj temačne kotičke, kjer so ljudje pripravljeni storiti vse za košček kruha ali vbod opojne igle. Kadar želiva, se dvigneva v vesolje, v času in prostoru potujeva daleč prek roba naše galaksije, za naju ni meja in ni spon konvencionalnosti. Nekateri pravijo, da sem z njo poročen, a to ne drži. Poroke ne potrebujeva, zadostuje nama, da se ljubiva. Ona in jaz. Jaz in ona. Moja televizija.
|
|
RSS Feed
