Kakšni trije dnevi so za nami, tri nove kolajne se svetijo v slovenski zbirki. Najprej je uspelo Trstenjakovi, dan kasneje pa končno tudi Petru Kavzerju (s kakšnim veseljem sem se ugriznil za jezik, razbit je tisti kajakaški urok). Vsak športnik ima, ne glede na svoje »uradne« izjave, nekje v sebi svoj cilj, svoje sanje in svojo predstavo o vrhuncu kariere in nekateri ravno zato vztrajajo, ne morejo se posloviti, brez da bi to udejanili, brez da bi kronali svojo kariero. Enostavno ne bi bili popolni, ne bi bili zadovoljni sami s sabo, do konca življenja bi jih glodal tisti črv neizpolnjenih sanj. Toda vsem to še zdaleč ne uspe, samo spomnimo se legende slovenskega športa in smučanja, Bojana Križaja, do olimpijske medalje sta mu zmanjkali tisti prekleti dve stotinki in nikoli več ju ni mogel »nadoknaditi«, olimpijske igre so pač samo na vsaka štiri leta. Obratno je Goranu Ivaniševiću »veliki met« uspel, ko tega nihče več ni pričakoval, toda njemu je vendarle bilo lažje, vsako leto so štirje turnirji za Grand Slam. Kauzer je v Peking in v London prišel pompozno, glasno je najavljal naskok na zlato. Saj, tako je tudi prav – ne maram tistih, ki gredo zgolj »sodelovati« - ampak he talked the talk but didn`t walk the walk. Tokrat je prišel bolj umirjen, letos tudi ni imel nekih rezultatov in pričakovanja javnosti (zagotovo pa ne tudi njegova!) so bila manjša. Psihični moment je pri naših športnikih drugačen kot pri tistih iz športnih velesil. Čeprav seveda tekmuje vsak predvsem zase, se vsi dobro zavedajo, da imamo zelo omejeno število kandidatov za kolajne in da njihov morebitni neuspeh ni »samo njihov«. Za Angleža, ki je Kauzerja edini premagal, izven maloštevilne kajakaške srenje tudi v Britaniji še nihče ni slišal in se z njim ne obremenjuje, pri poplavi kolajn so to kajakaško tekmo pravzaprav komaj zaznali in fant se je lahko spustil po progi povsem neobremenjen – kar bo, pač bo. Ima pa vse skupaj tudi obratno, pozitivno plat – če ti pri nas uspe, si narodni heroj, Bog v človeški podobi, eden redkih nosilcev medalj. Tak status bo poslej imela tudi naša druga junakinja, Ana Velenšek, s poškodovanim kolenom je dosegla tako rekoč nemogoče. Toda v Fabjanovem vokabularju beseda nemogoče ne obstaja, s svojo varovanko sta spisala zgodbo, ki je sicer manj teatralična, v bistvu pa zelo primerljiva s tisto Petre Majdič iz Vancouvra 2010.
Ponoči so me rokometaši naravnost navdušili, odigrali so eno izjemno tekmo, brez obveznega packanja" seveda ni šlo, ampak takrat je bilo že vseeno. Švedi vedno igrajo svojo 6-0 obrambo, to je njihov zaščitni znak, igrali so jo, ko se je rokomet igral še na asfaltu in igrali jo bodo, ko pisca in bralcev teh vrstic že zdavnaj ne bo več med živimi. Toda včeraj jih je en mož, Uroš Zorman, prisilil, da so jo spremenili in ko so to storili, so bili dokončno pečeni. Vse so poskusili, 4-2, 3-2-1, v obupu tudi 5-1, nič ni pomagalo. Morda je nepravično izpostavljati samo Zormana, tudi drugi so prispevali svoje, toda veliki mag rokometa igra tukaj na res izjemnem nivoju. Njegova vizija rokometa je čista romantika iz nekih davnih časov in mislim, da sta se tu ujela z Vujovićem, ta je to vizijo moral potem samo še pojasniti ostalim mladcem, ki jih danes v klubih učijo vseh mogočih postavitev in šablon ter jim bolj kot pamet v glavo nenehno vbijajo fizično moč in hitrost. Zorman je za tako »nabijanje« prestar in tudi šablon pri njemu ni, vse je v njegovi glavi, verjetno včasih še sam ne ve, kaj bo storil in to je njegov forte, če sam ne ve, kako naj to potem ve nasprotnikova obramba?! Seveda je vse skupaj lahko dvorezen meč, če mu ne gre, Slovenija pade. Gotovo bo prišla tudi kaka taka tekma, bolje zdaj v skupini, kot pa potem, ko se bo odločalo o kolajnah. Morda nam z Nemci ni treba igrati čisto na polno, morda lahko kaj skrijemo pred njimi in drugimi potencialnimi nasprotniki, ki si zagotovo z velikim zanimanjem ogledujejo naše tekme.
Danes se prične atletski spored, atletika je zame vedno vrhunec iger, pa še živcirati se ni treba, ker z eno ali dvema izjemama niti nimamo atletov za ta nivo. Zelo bi bil vesel že osebnih rekordov recimo Rennerja (to bi zagotovo pomenilo finale) ter Janežiča (polfinale) in če sem že ravno pri Celjanih, morda pa ima Martina Ratej v sebi še en met prek 65 metrov. Kakorkoli že, atletike se veselim tudi zaradi pronicljivih (in seveda visoko strokovnih) komentarjev doktorja Stareta in Petra Kavčiča. Doktor sicer ne gre s časom in na vsak način vztraja pri takojšnjem navajanju dosežkov v metih in skokih, a to majhno nečimrnost mu z veseljem odpustim, še posebej, ker za glavo ali dve presega večino ostalih slovenskih reporterjev in reporterk. Iva Milovanoviča in »njegove ure« smo že navajeni, Jolanda Bertole pa je po novi zmagi Phelpsa v eter izdavila: »Phelps deluje utrujeno, se vidi, da ni več najmlajši!« Bog ji pomagaj, le od kod vleče take cvetke, če po olimpijski zmagi ne deluješ utrujeno, potem je s tabo ali s konkurenco nekaj hudo narobe! Ampak nič ne de, važno, da trije kondorjevi dnevi zdaj dobijo še svoj sequel: Ostermanov (beri Žbogarjev) vikend. Lep olimpijski pozdrav do ponedeljka!
Ponoči so me rokometaši naravnost navdušili, odigrali so eno izjemno tekmo, brez obveznega packanja" seveda ni šlo, ampak takrat je bilo že vseeno. Švedi vedno igrajo svojo 6-0 obrambo, to je njihov zaščitni znak, igrali so jo, ko se je rokomet igral še na asfaltu in igrali jo bodo, ko pisca in bralcev teh vrstic že zdavnaj ne bo več med živimi. Toda včeraj jih je en mož, Uroš Zorman, prisilil, da so jo spremenili in ko so to storili, so bili dokončno pečeni. Vse so poskusili, 4-2, 3-2-1, v obupu tudi 5-1, nič ni pomagalo. Morda je nepravično izpostavljati samo Zormana, tudi drugi so prispevali svoje, toda veliki mag rokometa igra tukaj na res izjemnem nivoju. Njegova vizija rokometa je čista romantika iz nekih davnih časov in mislim, da sta se tu ujela z Vujovićem, ta je to vizijo moral potem samo še pojasniti ostalim mladcem, ki jih danes v klubih učijo vseh mogočih postavitev in šablon ter jim bolj kot pamet v glavo nenehno vbijajo fizično moč in hitrost. Zorman je za tako »nabijanje« prestar in tudi šablon pri njemu ni, vse je v njegovi glavi, verjetno včasih še sam ne ve, kaj bo storil in to je njegov forte, če sam ne ve, kako naj to potem ve nasprotnikova obramba?! Seveda je vse skupaj lahko dvorezen meč, če mu ne gre, Slovenija pade. Gotovo bo prišla tudi kaka taka tekma, bolje zdaj v skupini, kot pa potem, ko se bo odločalo o kolajnah. Morda nam z Nemci ni treba igrati čisto na polno, morda lahko kaj skrijemo pred njimi in drugimi potencialnimi nasprotniki, ki si zagotovo z velikim zanimanjem ogledujejo naše tekme.
Danes se prične atletski spored, atletika je zame vedno vrhunec iger, pa še živcirati se ni treba, ker z eno ali dvema izjemama niti nimamo atletov za ta nivo. Zelo bi bil vesel že osebnih rekordov recimo Rennerja (to bi zagotovo pomenilo finale) ter Janežiča (polfinale) in če sem že ravno pri Celjanih, morda pa ima Martina Ratej v sebi še en met prek 65 metrov. Kakorkoli že, atletike se veselim tudi zaradi pronicljivih (in seveda visoko strokovnih) komentarjev doktorja Stareta in Petra Kavčiča. Doktor sicer ne gre s časom in na vsak način vztraja pri takojšnjem navajanju dosežkov v metih in skokih, a to majhno nečimrnost mu z veseljem odpustim, še posebej, ker za glavo ali dve presega večino ostalih slovenskih reporterjev in reporterk. Iva Milovanoviča in »njegove ure« smo že navajeni, Jolanda Bertole pa je po novi zmagi Phelpsa v eter izdavila: »Phelps deluje utrujeno, se vidi, da ni več najmlajši!« Bog ji pomagaj, le od kod vleče take cvetke, če po olimpijski zmagi ne deluješ utrujeno, potem je s tabo ali s konkurenco nekaj hudo narobe! Ampak nič ne de, važno, da trije kondorjevi dnevi zdaj dobijo še svoj sequel: Ostermanov (beri Žbogarjev) vikend. Lep olimpijski pozdrav do ponedeljka!
RSS Feed
