Pred pričetkom vsakih olimpijskih iger je prisotna nervoza, pri tekmovalcih, pri organizatorjih, pri MOK-u in verjetno še kje. Tudi tokrat je tako, le da dodatno dimenzijo vsemu skupaj dajeta še virus Zika in ruska dopinška afera (sami izberite, kaj je slabše, da te piči nadležni brazilski brenčač ali kak tavarišč daktor). Več kot očitno je, da so v to afero vpleteni ne le športniki, ampak tudi športni in še kakšni drugačni funkcionarji, med njimi pa najbolj izstopajo ravno tisti, ki bi morali skrbeti za regularnost in neoporečnost postopka kontrole uživanja prepovedanih substanc. Zame ima vse skupaj korenine v 70-tih in 80-tih letih prejšnjega stoletja, ko je bil doping predvsem v SZ in NDR sponzoriran s strani države, ki je hotela prek športnih uspehov dokazovati »uspešnost, učinkovitost in naprednost« političnega sistema. Sicer daleč od tega, da bi bili ti dve državi edini, kjer se je jemalo doping, toda drugod je šlo za individualne »projekte«, tu pa za sistemske. Samo spomnimo se vzhodnonemških plavalk, ki so dominirale na OI in SP, postavljale nove in nove neverjetne svetovne rekorde ter vse ostale plavalke bolj ali manj zreducirale na boj za bronasto medaljo, saj so imele države pravico postaviti le do dve tekmovalki na disciplino – še sreča da je bilo temu tako, sicer bi »postavne« tevtonke pobrale prav vse medalje. Toda najbolj očitno in zastrašujoče učinkovito je bilo vse skupaj v atletiki, kraljici športov in paradnemu konju vsakih OI. Če malo pogledamo statistiko, pridemo do dih jemajočih ugotovitev, predvsem pri ženskih metih. Kroglo je prek 21 metrov doslej sunilo 34 atletinj, od tega jih je bilo 12 iz SZ in 11 iz NDR; po letu 2000 je ta dosežek uspel le še trem: Larisi Pelešenko, Nadzeyi Ostapčuk (obe sta bili kasneje »ujeti«) in novozelandski atletski divi Valerie Adams. Njen rezultat 21.24 (morda edini »čisti« met prek 21 metrov) je 24. na lestvici vseh časov ter skoraj meter in pol slabši od svetovnega rekorda 22.63 Rusinje Natalije Lisovskaje. Podoben ali še slabši je položaj pri metu diska: prek 70 metrov ga je doslej zalučalo 25 atletinj, samo trenutno najboljši metalki diska na svetu, Hrvatici Sandri Perković pa je to uspelo v tem tisočletju (a tudi ona je že »počivala« - uradno sicer zaradi kapljic za nos). Sandrinih 71.08 je na 18. mestu večne lestvice in kar za slabih 6 metrov zaostaja za uradnim svetovnim rekordom 76.80 »brhke« Gabrielle Reinsch. Poleg slednje je 70 metrov preseglo še 7 vzhodnih Nemk in 7 Rusinj, torej gre tudi tu več kot polovica teh »fantastičnih« dosežkov na račun SZ in NDR. Verjetno bi imeli precej podobne lestvice vseh časov tudi pri metih kopja in kladiva, če ne bi 1999 uvedli novega kopja in če ne bi kladivo postala uradna disciplina šele po letu 2000. Podobno bi se lahko »zgražali« nad svetovnim rekordom Marite Koch na 400 metrov, pa vendar njen čas 47.60 – tako kot oba šprinterska rekorda razvpite Flo-Jo – precej odstopa tudi od sodobnic, tako da lahko tukaj morda zamižimo na eno oko in vsaj pogojno priznamo fenomenalnost in izjemnost njunih dosežkov. Mariti Koch se je na 400 metrov še najbolj (47.99) približala še ena »missica« tistega časa – Čehinja Jarmila Kratochwilova, sicer lastnica najstarejšega ženskega svetovnega rekorda, davnega 1983 je 800 metrov pretekla v času 1:53.28. No, gospa je danes predsednica češke atletske zveze in deklarativna borka proti dopingu, pa še precej bolje izgleda, kot je nekoč… Ko je v Evropi padla železna zavesa, so atletsko dopinško štafeto prevzele Kitajke: bojda s pomočjo želvje juhe (!) so postavile niz neverjetnih članskih, mladinskih in kadetskih svetovnih rekordov na srednjih in dolgih progah – iz tistega časa je morda še najbolj v spominu ostalo povsem upravičeno zgražanje in žvižganje celotnega štadiona na SP v Stuttgartu 1993, ko so tri kitajske kloniranke tekle svoj solo tek na 3.000 metrov, pri čemer niso niti enkrat zamenjale vrstnega reda, razdalja med njimi pa se ves čas teka ni spremenila niti za milimeter. Toda poostrene dopinške kontrole WADA so Kitajcem stopile na prste, v Nemčiji pa je po združitvi vendarle prevladalo spoznanje o katastrofalnih posledicah dopinga; samo osem nemških ženskih atletskih rekordov je bilo postavljenih v tem tisočletju; od tega jih je sedem v »novih« disciplinah 5000m, steeplechasu, kladivu, kopju, skoku ob palici, troskoku in hoji na 20km; le Ariane Friedrich je v skoku v višino z 2.06 presegla prejšnje NDR dosežke. Tako se je sistemska in sponzorirana dopinška manipulacija obdržala samo še v Rusiji (in po mojem skromnem mnenju tudi v Belorusiji – sliši se neverjetno, ampak notorični »farmacevt« Ivan Tihon bo spet nastopil na OI, letos ima drugi rezultat na svetu v metu kladiva, 80.04), več kot očitno gre za vsesplošno koordinacijo med športniki, zdravniki in antidopinškimi funkcionarji, edina razlika od prejšnjih železnih časov je verjetno le v dodanem pojavu korupcije in v višini zneskov, ki so romali iz žepa v žep. Verjetno res ne bi bilo prav, da bi iz iger izključili vse ruske športnice in športnike, že pri ekipnih športih bi nastale težave – takoj bi bila ena skupina lažja od druge. Pri atletih je meni osebno najbolj žal za dva: veliko in takorekoč nepremagljivo Eleno Isinbajevo ter nepredvidljivega maga skoka v višino Ivana Uhova, ki se je sicer že tudi večkrat »dopingiral«, ampak z alkoholom, ta pa za enkrat v atletiki še ni prepovedan! Bodi za prvič dovolj in bodi dovolj o dopingu, let the games begin!
|