Noben tč nima perutnic naprej

V času skupne države so trije slovenski skakalci treh generacij, vsak ob svojem času, posegali po rekordnih daljavah. Prvi med njimi je bil Janez Polda, smučarski posebnež iz Mojstrane. Treniral je sam, tudi smuči si je vedno pripravljal sam, njegova metoda "suhega" treninga pa je bilo preskakovanje hlodov v gozdovih (zaposlen je bil kot logar). Zaradi svojeglavosti je bil bolj ali manj neprestano v sporu s smučarskimi strokovnjaki in z zvezo. Vendar so ga morali, hočeš - nočeš uvrstiti v reprezentanco, saj je na domala vseh tekmah redno premagoval takrat najboljša slovenska skakalca Rudija Finžgarja in Albina Novšaka. Polda je bil prvi Slovenec, ki se je na tekmah novoletne turneje uvrstil med prvo deseterico, v prvi izvedbi turneje 1953 je bil osmi v Innsbrucku in deseti v Bischofshonu. Bil je tudi eden prvih, ki so skakali z rokami ob boku (in ne naprej, kot je bilo takrat v navadi); imel je navado reči "noben tč nima perutnic naprej". Njegov veliki trenutek je prišel 14.03.1948, ko je v Planici skočil 120m, kar je bilo 2 metra dlje od takrat veljavnega svetovnega rekorda, vendar pa je pri tem rekordnem poletu podrsal. Dan kasneje je Švicar Tschannen postavil svetovni rekord pri enaki dolžini 120m, le da je obstal na nogah; to je bil tudi zadnji svetovni rekord, postavljen na legendarni Bloudkovi velikanki, na kateri je človek prvič preletel 100 metrov.

Tule je poročilo o Poldovem rekordnem poletu in svetovnem rekordu Švicarja, kot je bilo objavljeno v Slovenskem poročevalcu, takrat poleg Ljudske pravice vodilnem slovenskem časopisu:

www.dlib.si/listalnik/URN_NBN_SI_doc-7VBJ9APT/6/index.html#zoom=z