Laskodrinker
  • DOMOV
    • FOTKE
    • KOMENTARJI
  • NOVICE
  • CELJE
  • ZGODOVINA
  • SPORT
    • SLOVENSKI USPEHI
    • OLIMPIJSKE IGRE >
      • SLOVENCI NA OI
      • PEKING 2022
      • PARIS 2024
      • MILANO-CORTINA 2026
    • SMUCANJE
    • ATLETIKA
    • NOGOMET >
      • SP >
        • QATAR 2022
        • CAN/USA/MEX 2026 KVALIFIKACIJE
      • VATRENI
    • KOSARKA >
      • YUGOBASKET
    • ROKOMET
    • HOKEJ
    • ODBOJKA
    • KOLESARSTVO
    • TENIS
    • CRICKET >
      • THE ASHES >
        • 2025/26 IN AUSTRALIA
        • LEGENDA
    • ARHIV
  • KUKIBLOG
    • YUGO 40
    • EUROBASKET 2013
    • SP BRASIL 2014
    • POI RIO 2016
    • ZOI PYEONGCHANG 2018
    • SP RUSIJA 2018
    • POI TOKYO 2021
    • ZOI PEKING 2022
    • SP KATAR 2022
    • POI PARIS 2024
    • ZOI MILANO CORTINA 2026

ŠE NEBO SE JE ZJOKALO ...

12/2/2024

0 Comments

 
Ravno, ko se je veliko finale končalo in ko se je začel ceremonialni del, so se tam nekje zgoraj odprle zapornice in po mesecu dni lepega vremena je pričelo v Moskvi liti kot iz škafa. Bilo je, kot da bi se še nebo zjokalo nad bledo finalno predstavo novopečenih svetovnih prvakov Francozov. Hrvaška jih je imela na pladnju in jih nadigrala v vseh elementih nogometne igre, razen v tistem, ki edini kaj šteje, to pa so seveda goli. Od štirih francoskih golov je bil eden avtogol, drugi iz enajstmetrovke, preostala dva pa sta bila sicer solidna, a nikakor ne neubranljiva strela; v nekem trenutku sem dobil občutek, da bi prav vsak strel Francozov končal v Subašićevi mreži. Paradoksalno je, da je Hrvaška v finalu odigrala svojo najboljšo tekmo, Francija pa verjetno svojo najslabšo, a je slednja vseeno zmagala. Ampak šteje samo rezultat, kvaliteta velikih je tudi v tem, da zmagujejo, kadar ne blestijo in zato je Francija zasluženo drugič postala svetovni prvak. Da me s svojo igro in čakanjem na napako nasprotnika ter na atletske eksplozije mladega genija (ki je po Peleju postal šele drugi U-20 strelec v velikem finalu) Francija ne navdušuje, sem tukaj že večkrat zapisal, me pa pri njih moti še nekaj drugega – pa naj se v luči sodobne vseprisotne korektnosti sliši še tako nekorektno – preveč je naturaliziranih igralcev (resda druge ali celo tretje generacije) in premalo je Francozov. Kadar ima ekipa enega ali dva naturalizirana (kot npr. Italija z Balotellijem) deluje to prav simpatično, ampak kar je preveč, je pa preveč (še hujši primer je Švica) – pa tu ne gre za kak rasizem ali šovinizem, enostavno se izgubljajo nekoč prepoznavni stili igre določenih reprezentanc. Kako drugače (in lepše) od te današnje je igrala Platinijeva Francija! Po drugi strani Hrvaška tovrstnih »težav« sicer nima, se ji je pa v finalu z obrestmi v obliki smole vrnilo vse dobro, česar je bila v obliki sreče deležna na prejšnjih treh izločilnih tekmah. Ko se bo vse skupaj poleglo, bo drugo mesto Hrvaške gotovo obveljalo za fenomenalen uspeh, navsezadnje je postala komaj trinajsta država, ki se je uvrstila v veliki finale. Modrić je – zasluženo – dobil nagrado za najboljšega igralca SP, Vrsaljko in Lovren sta pravi odkritji, enako Rebić, Perišić pa je šele v zadnjih dveh tekmah pokazal, česa je pravzaprav sposoben. Mandžukić je pri svojih 32 letih še vedno nočna mora obramb, tudi v finalu je bil nagrajen za svojo vztrajnost – Lloris pa je verjetno prav s tisto neumnostjo zapravil zlato rokavico, ki je tako šla v roke Courtoisu.
 
Izmed ostalih reprezentanc mi je najbolj žal za Brazilijo, ki je po mojem mnenju igrala daleč najlepši in najbolj gledljiv nogomet na prvenstvu, a se je neigranje porumenelega Casemira (pa ravno proti Belgiji) zanjo izkazalo za usodno. Vse pohvale za lepo igro gredo tudi Belgiji, končno so uspeli uskladiti nesporen talent svojih zvezd z neko tekmovalno kohezijo, brez katere uspeha ne more biti. Anglija je začela poletno, a bolj ko je šlo prvenstvo naprej, bolj je prihajala do izraza tista rdeča nit angleškega nogometa, pomanjkanje kakšnega genija, kakšne klasične »desetke«, igralca s potezo več, ki bi znal v kritičnih trenutkih prelomiti tekmo. Lepo se je prezentiral tudi Urugvaj, žal v četrtfinalu ni mogel igrati Cavani. Razmerje med Evropo in ostalim svetom se čedalje bolj preveša v korist stare celine (čeprav nekateri v šali pravijo, da je Francija sicer svetovni prvak, evropski pa je Hrvaška). Že četrtič zapored je naslov osvojila evropska ekipa, v osmini finala je bilo od šestnajstih ekip deset evropskih, v četrtfinalu jih je bilo šest od osmih in iz Evrope so tudi prav vsi štirje polfinalisti. Latinska Amerika se je še nekako držala s petimi udeleženci v osmini finala in dvema četrtfinalistoma, vsem drugim pa je ostala zgolj drobtinica v obliki japonske uvrstitve med 16. Afrika prvič po letu 1986 ni imela udeleženca osmine finala, kljub nespornemu potencialu se zdi, da afriški nogomet nazaduje. Nekatera razmerja v svetovnem nogometu se menjajo, prvič se je zgodilo, da v polfinalu ni bilo niti ene izmed članic »velike četvorke« svetovnega nogometa (BRA, GER, ITA, ARG) in komaj drugič v zgodovini SP se nobena izmed njih ni uvrstila v veliki finale (prvič 2010, takrat SPA:NET).
 
Vsa čast tudi ruski organizaciji (pa saj v to tako ali tako nihče ni niti za trenutek podvomil) – kretenov, ki so še pred dvema letoma razgrajali na EP v Rusijo ali ni bilo, ali pa jih je želja po razgrajanju minila ob pogledu na Putinove specialce, ki so na zadovoljstvo vseh skrbeli za red in mir. Konec koncev je lahko zadovoljna tudi FIFA, ne le da se je VAR odlično obnesel, v njeno blagajno je tudi kapnila rekordna vsota, zdaj bo pravzaprav treba le še prepričati šejke, da bodo čez štiri leta na katarske tribune poleg belih halj spustili še črne, ki v tistem delu sveta običajno skrivajo obraze in obline pripadnic nežnejšega spola – in veliki žur gotovo najbolj zdravega prvenstva doslej se bo lahko pričel.
 
Naj mi bo dovoljeno to bloganje zaključiti na osebni noti – vedno se bom z veseljem spominjal magičnih večerov pri Championsu, zato se zahvaljujem vsem (še prav posebej pa srečnemu džokerju Jožetu), ki ste bili tam in morda kdaj pa kdaj morali tudi prenašati moje navijaške izbruhe. Kaj hočemo, nobody is perfect!

0 Comments

JE MAR BOG HRVAT?

12/2/2024

0 Comments

 
Po 20 letih smo dobili novo, komaj trinajsto udeleženko finala. Doslej jih je bilo dvanajst, poleg osmih svetovnih prvakov še Madžarska, Češkoslovaška, Švedska in Nizozemska; po površini in prebivalstvu je samo Urugvaj manjši od Hrvaške. Zadnja, ki se je pred Hrvaško uvrstila na ta ekskluzivni spisek, je bila Francija, ki se je v finale uvrstila tudi letos, in to na točno enak način, kot se je že v polfinale, zanašajoč se na atletske sposobnosti svojih igralcev, predvsem maratonca Kanteja in šprinterjev Mbappeja in Griezmanna. Ko so v težavah, jih rešujeta stoperja Varane in Umtiti, kadar ta dva storita kako napako, je tu izjemni Lloris, ki brani iz tekme v tekmo bolje. Prej ali slej izsilijo napako nasprotnika in potem poti nazaj ni več. In tako kot v četrtfinalu je – pri vseh toliko hvaljenih napadalcih – odločilni gol zabil štoper. Tu in tam sicer odigrajo kako potezo za oči (tista podaja s peto Mbappeja), ampak na splošno ta njihov taktičen nogomet ne navdušuje. Toda cilj pač posvečuje sredstva. Belgija je skušala igrati svojo igro, ki je mnogo bolj dopadljiva od francoske, Hazard in De Bruyne sta menjavala strani, ampak tokrat v Lukakuju nista imela prave podpore. V belgijski obrambi tokrat ni bilo porumenelega Meunierja in Martinez se je spet zatekel k 3-5-2. S tem je sicer dobil višek na desni strani v obliki De Bruynea in Chadlija, toda kadarkoli so Francozi vključili turbo sta se Witsel in še posebej Dembele znašla v hudih težavah. Po prejetem golu so potrebovali nekaj časa za konsolidacijo, po vstopu Mertensa so si pripravili nekaj polpriložnosti; Hazard se je res trudil, ampak v bistvu so bili na koncu Francozi bližje drugemu golu, kot Belgijci izenačenju.
 
V drugem polfinalu je bila Anglija blizu uspeha, po zgodnjem vodstvu je 60 minut kontrolirala igro, Hrvaško je imela na pladnju, a je zapravila vsaj dve izjemni priložnosti za povečanje vodstva. Tista Kaneova je bila lep primer uporabe novih pravil s pomočjo VAR: sodnik je počakal do konca akcije in potem oznanil ofsajd – če bi Kane zadel, bi šli gledati VAR, ugotovili, da ofsajda ni bilo in gol priznali. Ampak Kane ni zadel in ko je v drugem polčasu začelo zmanjkovati Sterlinga, je začelo zmanjkovati tudi Anglije, čakali so, da bo drugi gol – tako, kot proti Švedom – prišel sam od sebe. Hrvati so končno zaigrali tako, kot znajo, njihova sredina je pritisnila in izpostavila ključno slabost angleške 3-5-2 formacije, ta sicer odlično funkcionira, dokler imaš večjo posest žoge, toda ko je posest na strani nasprotnika, se prično v njej kazati razpoke. Vatreni so celo prvenstvo čakali Perišića, zdaj pa je v samo desetih minutah nanizal tri priložnosti, prva je bila blokiran strel, druga gol, tretja pa vratnica. Vse to je bil rezultat dela sredine, Modrić (ima največ pretečenih km na SP, 63 na 6 tekmah) je znova odigral fenomenalno tekmo in je gotovo v najožjem izboru za Zlato žogo, Brozović je včeraj pretekel neverjetnih 14 km, Mandžukić in Rebić pa sta s šprinti (pogosto v prazno, kdor je igral nogomet, ve, koliko moči taki šprinti poberejo) razvlekla angleške linije. Angleži so po šoku potrebovali 15 minut, da so prišli k sebi in tekmo odpeljali v podaljšek, tam so spet bolje začeli, a ko je strel Stonesa Vrsaljko odbil z golove črte, je postalo jasno, da ima naslov današnjega bloga še kako velik smisel in da je angleški Tekel-mene-fares že napisan. Na koncu je na sceno stopil Mandžukić, najprej mu je Pickford obranil strel iz obrata, nato še boljšo priložnost po predložku, a v tretje ga je Mandžo zabil in football is not coming, but going home! 

Verjetno bo strokovna komisija FIFE že pred finalom objavila nagrade, za Zlato žogo (najkoristnejšega igralca prvenstva) so po mojem mnenju v igri trije, poleg Modrića še Hazard in Pogba. Mbappe bo proglašen za najboljšega mladega igralca prvenstva, Lloris, Courtois in Pickford pa so v konkurenci za Zlato rokavico. Zlata kopačka (najboljši strelec) bo po vsej verjetnosti Harry Kane, ki ima dva gola prednosti pred zasledovalci. Moje postave prvenstva tudi po finalu ne bom več spreminjal, tule je: Lloris – Vrsaljko, Granquist, Varane, Marcelo – Pogba, Modrić, De Bruyne – Hazard, Mbappe, Kane. Trener prvenstva je prav gotovo Zlatko Dalić, v 8 mesecih je iz ekipe, ki je bila v kvalifikacijah že skoraj odpisana, naredil finalista svetovnega prvenstva. Od Kijeva do Moskve!
 
In kaj bo v finalu? Nič ne bom napovedoval in analiziral, Francija je seveda po vsej nogometni logiki velik favorit, praktično nima slabe točke, ima dan več počitka in na prvenstvu je odigrala 90 minut (torej eno celo tekmo) manj kot Hrvaška. Toda poleg nogometne obstaja še druga logika, ta pravi, da v takih tekmah vseh tekem, ki se igrajo enkrat v življenju, ne zmagujejo vedno le kvaliteta, taktika in strategija, ampak tudi srce in odnos, ki ga igralci kažejo do dresa, v katerem igrajo, do grba na njem in do države, katero predstavljajo. In že proti Angliji se je pokazalo, da je ta odnos povsem drugačen, če si pripadnik naroda neke države, kot pa zgolj njen državljan, čigar predniki so pripluli na ladji, ki je švercala rum z Jamajke. Sretno, Vatreni!
0 Comments

POKER ASOV

12/2/2024

0 Comments

 
Ostali so samo še štirje, štiri evropske reprezentance, naslov prvaka bo znova, že četrtič zapored, odšel v Evropo. Med temi štirimi sta dva bivša svetovna prvaka ter dve reprezentanci, ki sta se drugič uvrstili v polfinale, v prvem poskusu (Belgija 1986 proti Maradonini Argentini, Hrvaška pa 1998 proti domačinu Franciji) se v finale potem nista prebili. Če bi tokrat to kateri izmed njiju uspelo, bi prvič po letu 1998 (takrat Francija) dobili novega finalista in morda tudi novega, devetega svetovnega prvaka.
 
Na najbolj impresiven način je do polfinala prišla Belgija, je edina reprezentanca na tem SP, ki je v rednem delu dobila vseh pet doslej odigranih tekem. Njihova četrtfinalna tekma z Brazilijo je bila naravnost sijajna, razmerje v strelih na gol je bilo 26:9 v korist Carioc, teh skupno 35 strelov v okvir gola pa predstavlja tudi največje število strelov na gol v katerikoli tekmi na izpadanje na SP. Belgijci so Brazilijo zaskočili tam, kjer je bila najbolj ranljiva, Casemiro zaradi rumenih kartonov ni smel igrati, njegova menjava Fernandinho pa enostavno ni na Casemirovem nivoju, bil je direktni krivec za oba belgijska gola in na njegov račun bi lahko Belgijci dodali še kakšnega. Hitrost belgijske transformacije (po domače protinapada) je naravnost fenomenalna; Lukaku, Hazard in De Bruyne to izvedejo neverjetno natančno in uigrano, v prvem polčasu so venomer odpirali brazilsko obrambo in tam sejali paniko, podobno tisti izpred štirih let proti Nemčiji. V drugem polčasu je bilo teh konter manj, tudi zato, ker so Brazilci pritisnili z vsem kar imajo, vstop Renata Augusta in Coste je poživil njihovo igro ter prinesel zmanjšanje na 1:2. Belgija je vidno padala, odpiralo se je vedno več prostora in Neymar je soigralcem ter sebi ustvarjal eno priložnost za drugo, a žal so vse ostale neizkoriščene in tudi zadnja preostala neevropska reprezentanca je odšla domov. Dan, ko na SP izpade Brazilija, je zame (razen pred štirimi leti, ko si niti polfinala niso zaslužili) vedno žalosten dan, SP brez Carioc takoj izgubi nekaj na privlačnosti, od njih pač človek vedno pričakuje kakšno magično potezo.
 
Nasprotnik Belgije v polfinalu bo Francija, rutinirano je opravila z oslabljenim Urugvajem. Gonilo francoske igre je bil tokrat Griezmann, toliko opevanega Mbappeja je sijajni Laxalt sicer pospravil v žep, a Urugvaj ni imel ne moči, ne znanja, ne kvalitete, da bi lahko tekmo odpeljal v egal,  ko ga je kardinalno polomil še vratar Muslera, je bila zadeva zaključena. Francija me še vedno ni povsem prepričala, njena obramba se mi še vedno zdi ranljiva, doslej (z izjemo Argentine, ki pa jo je trikrat matirala) še ni bila na resnih preizkušnjah, z Belgijo bo gotovo drugače. Zanimivo bo videti, kako bosta obe ekipi pristopili k polfinalnemu obračunu, ne enih ne drugih si ne znam predstavljati, da bi igrali defenzivno, razen če jih nasprotnik v to ne prisili (kot je Belgijo Brazilija). Martinez bo zdaj gotovo ostal pri 4-4-2 in ne bo več eksperimentiral s Carrascom, oboji imajo hitre igralce, ki lahko žogo bliskovito prenesejo pred nasprotnikov gol. Morda ima Belgija s Fellainijem in robustnim Lukakujem prednost v ofenzivnem skoku, bomo videli, upajmo, da nas čaka ena sijajna tekma, pravo finale pred finalom. Belgija in Francija sta tudi edini še »živi« četrtfinalistki zadnjega SP. Izmed ostalih šestih jih je pet (na čelu z finalistkama Nemčijo in Argentino) že doma, bronasta Nizozemska pa se v Rusijo sploh ni uvrstila.
 
Anglija je s presenetljivo lahkoto opravila s Švedi, ki so padli tako rekoč brez izstreljenega naboja. V angleški igri je vedno bolj viden Southgateov koncept; z dolgimi žogami na hitrega Sterlinga in Kana osvajajo prostor, nato pa iščejo priložnost iz prekinitve, predložki pred nasprotnikov gol skoraj vedno prinesejo priložnost, imajo dodelan sistem v katerem visoki igralci zarotirajo in drug drugemu pripravljajo prostor za strel z glavo – prvi gol Maguirea je bila lepa in učinkovita demonstracija te strategije. Od Švedov sem vendarle pričakoval več, toda nikakor niso mogli spraviti žoge v nevarno cono, ko jim je tu in tam to vendarle uspelo pa je bil izredno razpoloženi Pickford nepremagljiv.
 
Daleč od tega, da bi Hrvaška proti Rusiji blestela, je pa že drugič zapored pokazala neko novo, zanjo povsem netipično kvaliteto, tako kot proti Danski je tudi tukaj po zaostanku ekspresno izenačila in se vrnila v tekmo. Rusija je seveda tudi v četrtfinalu nadaljevala s svojo nogometno farso, 120 minut bunkerja in nabijanja žoge v upanju na kak preblisk Dziube ali Čeriševa. Temu je en tak magičen trenutek tudi uspel, strel je bil sicer krasen, a vendarle je šlo za bolj slučajen gol. Na tem turnirju je imela Rusija že ogromno sreče in po tem golu so domači navijači zagotovo pomislili, da jim bo tudi tokrat stala ob strani. Drugič so morali to pomisliti, ko je po strelu Perišića vratnica nekako obvarovala ruski gol in tretjič ko je Fernandes iz tako rekoč edine ruske priložnosti izenačil na 2:2 ter tekmo odpeljal v streljanje enajstmetrovk, pred katerim so bili Rusi (tako kot že Danci) gotovo v vsaj majhni psihološki prednosti. Toda potem jim je šlo vse po zlu, najprej je Smolov zastreljal najslabše izvedeno enajstmetrovko, kar sem jih kdaj videl, nekakšen spodleteli poskus Panenke – Subašić je že ležal na tleh, a je kljub temu še lahko z roko odbil žogo. Luka Modrić je sijajen igralec, kot edini na tem SP je bil že tretjič izbran za igralca tekme, ampak penali pa res niso njegov forte, tokrat je žoga le po sreči pristala za hrbtom sicer odličnega Akinfejeva. In prav ta srečen Modrićev gol je bil prelomen, ruski junak iz podaljška Fernandes se je z zgrešenim strelom prelevil v tragičarja, Rakitić pa je znova suvereno zadel.
 
Polfinale je za Hrvaško fantastičen, skoraj senzacionalen dosežek in po dveh neugodnih, obrambno orientiranih nasprotnikih, bo zdaj Hrvaška proti Angliji končno imela priložnost pokazati, ali je sposobna nadgraditi epohalni dosežek generacije 1998; tu se bo videlo iz kakšnega testa je. Odpiralo se ji bo precej več prostora, Anglija je (z izjemo Belgije, ki pa je po japonski lekciji spremenila formacijo) še zadnja preostala reprezentanca, ki igra 3-5-2 in tu bo treba iskati priložnost za Modrićeve podaje Rebiću, Perišiću in Mandžukiću, ta slednji igra na tem prvenstvu izjemno, čeprav njegovega deleža mnogi ne opazijo in ne cenijo. Po drugi strani sta hrvaški težavi dve: prva je seveda angleška skok igra; čeprav Lovren dobro pozna svoje nasprotnike iz Premiershipa, so Angleži v skoku premočni, rešitev je seveda na dlani, s pritiskom na angleško srednjo linijo je potrebno število predložkov čim bolj zreducirati, je pa to seveda lažje reči, kot storiti. Druga težava je poškodba Vrsaljka (menda je več možnosti, da ne bo mogel igrati, kot pa da bo lahko). Vrsaljko je pravo odkritje, morda celo najboljši desni branilec prvenstva, na katerem počiva velik del Dalićeve strategije. Njegova menjava je Jedvaj (sicer igralec Bayerja iz Leverkusena), ki pa je že na tekmi z Islandijo pokazal določene slabosti, zato bi morda veljalo poskusiti z Vido na boku, pri čemer bi Lovrenu v sredini pomagal Čorluka. Ena morda manj opažena kvaliteta Hrvaške je tudi njena raznovrstnost, kar 8 igralcev se je že vpisalo med strelce, več (9) jih ima le Belgija.  
 
Za večino svetovnih (in še posebej angleških) analitikov in medijev je Anglija seveda favorit, ki je bojda z eno nogo že v finalu. Čeprav tudi Hrvati igrajo v renomiranih klubih, pa vsi po vrsti poudarjajo angleško prednost, ki naj ne bi izvirala le iz mladosti in poletnosti angleške ekipe, temveč tudi iz bogatega in vrhunsko organiziranega Premiershipa. Prav, pa naj bo Anglija favorit, tudi Argentina je bila. Nije u šoldima sve!

0 Comments

PALČEK IN SEDEM SNEGULJČIC

12/2/2024

0 Comments

 
Izločilne tekme so pogosto vojna živcev, ko gre za tako velike vložke, se večkrat zgodi, da na igrišču ne odloča več zgolj kvaliteta, ampak tudi pogum, temperament in volja. Ko gre ekipi najbolj za nohte, morajo v ospredje stopiti tisti najboljši, takrat morajo pokazati, zakaj veljajo za zvezdnike. Lahko je igrati in čarati, ko vodiš z 2:0, a ko je rezultat neodločen (ali pa se znajdeš v zaostanku), do konca rednega dela ali podaljška pa je samo še kakih deset minut, takrat nastopi trenutek resnice, takrat se pokaže, iz kakšnega testa so ekipe in posamezniki. Morda je tudi zato v sodnikovem podaljšku padlo že kar 19 golov!
 
Na prvenstvu ostaja še osem ekip, po četrtfinalu se bodo štiri morale posloviti, štiri pa bodo odigrale še šesto in sedmo tekmo. Vsi letošnji četrtfinalisti so to bili že kdaj prej (Rusija še kot SZ) in prav vsi so se tudi že uvrstili v polfinale. Za ruskega palčka (70. na Fifini lestvici – najslabši izmed vseh udeležencev SP) je četrtfinale fantastičen, skoraj senzacionalen uspeh. Z uvrstitvijo v četrtfinale so lahko zadovoljni tudi Urugvaj, Belgija, Hrvaška, Anglija in Švedska, Brazilija in Francija pa vidita pred seboj zgolj tisti najvišji možni cilj. Ker pa se njun dvoboj nakazuje že v polfinalu, bo v finalu prostor tudi za eno od manj zvenečih ekip. Z izpadom Nemčije (in samo drugim mestom Argentine v skupini) se je spodnji del žreba odprl in ponudil nekomu priložnost, da se vpiše v zgodovino. Dobro, Anglija je sicer že bila svetovni prvak, a v morebitnem finalu se verjetno niti sami niso videli.
 
Francija se je v osmini finala proti Argentini uspela vrniti po zaostanku, so izredno kakovostno moštvo na vseh položajih, statistično nikjer ne izstopajo, zaradi česar ostaja občutek, da so sposobni odigrati še veliko bolje. Tokrat bodo naleteli na Urugvaj, ki ima najboljšo obrambo prvenstva s samo enim prejetim golom in kar 66 prestreženimi podajami, ob tem pa so z napadalno navezo Suarez - Cavani smrtonosni v protinapadih, a če Cavani ne bo mogel igrati, bodo Francozom zelo težko parirali. Urugvaj je sicer že večkrat dokazal, da zna igrati take tekme, toda predpogoj za to je, da Francoze utrujajo in živcirajo ter tekmo pripeljejo v napeto končnico, ko lahko ena napaka pomeni slovo.
 
Brazilija se dviguje iz tekme v tekmo, toda proti Belgiji bo zaradi kartonov počival steber obrambe Casemiro (se pa vrača Marcelo). Kljub temu mislim, da bodo Brazilci tekmo dobili, če bo Belgija igrala 3-5-2, to dela njeno obrambo porozno, tukaj bo izpostavljena in tudi njen boljši, napadalni del tega ne more odtehtati. Vsi, ki igrajo 3-5-2 so ali izpadli (Nemčija, Argentina, Španija) ali pa imeli hude težave (Belgija proti Japoncem, Anglija proti Kolumbiji). Saj, vsi ti igrajo lepo za oko (Belgija je z 12 goli najučinkovitejša na prvenstvu), ta postavitev omogoča človeka viška v napadalni fazi, a kadar izgubijo žogo, se zadaj odpre velik prostor. Napadalci so dandanašnji tako hitri in spretni, da se tisti človek manj preveč pozna, kontre so dodelane in obrambe venomer zaplavajo. Zato verjamem, da se bo proti Brazilcem Martinez vendarle odločil za manj tvegano varianto 4-4-2 in da bo namesto Carrasca tekmo začel Kompany. Čeprav bo tekmo med Francijo in Argentino težko preseči, nas morda nocoj čaka še druga lepotica prvenstva!
 
Švedska in Anglija bosta verjetno odigrali eno tako »egal« tekmo, presodila bo ena napaka obrambe, morda kakšen slučajen odbitek. Anglija je prvenstvo začela poletno, a proti Kolumbiji se je videl strah od izpada, po vodstvu so se jim noge kar nekako zakrčile. Zdaj, ko so prišli med osem, je pritisk domače javnosti naravnost neverjeten; vzdušje in pričakovanja (ki jih novinarji z bombastičnimi naslovi še podpihujejo) so v obratnem sorazmerju z leti razočaranj in izpadov – Angleži so (bogve, zakaj) nekako prepričani, da so nogometna velesila, ki ji vsake toliko časa pripada naslov svetovnih prvakov. Drži, imajo izjemnega Kana, a srednja linija je že po tradiciji vse od časov Paula Gascoignea bolj ali manj brezidejna, zato s svojo postavitvijo 3-5-2 skušajo ustvariti višek igralca na sredini, kar zaenkrat zelo solidno počneta odkritji prvenstva, Trippier in Linguard. Po drugi strani so Švedi precej bolj razbremenjeni; ne samo, da je četrtfinale zanje povsem nepričakovan domet, tudi javnost pri njih ni tako našpičena, severnjaki so že po naravi bolj flegmatični in manj podvrženi evforiji. To pa seveda ne pomeni, da Švedi ne bodo storili vse, da bi se uvrstili v polfinale. Mislim celo, da so v prednosti, ne le zaradi manjšega pritiska, temveč tudi zato, ker so na tem prvenstvu pokazali veliko kompaktnost. Pri njih nihče ne izstopa, igrajo zelo zrelo in kolektivno, Švico so takoj na začetku napadli in si ustvarjali priložnosti. Edina težava, ki jo vidim pri Švedih, je neučinkovitost, pripravijo si veliko priložnosti, a izkoristek je zelo slab – če ga bodo proti Angležem uspeli popraviti, se slednjim slabo piše.
 
Zato pa težav z neučinkovitostjo nimajo Rusi, gole dosegajo bolj slučajno, tako rekoč brez igre. Zanašajo se na čvrsto obrambo in na kakšen preblisk Golovina, ta bo poleg robustnega Dziube predstavljal največjo nevarnost za hrvaški gol (morda pa bo že lahko zaigral tudi edini ruski »umetnik«, poškodovani Dzagoev). Ruski palček išče ponovitev dosežka Koreje na domačem SP 2002, ki je najprej v osmini finala po sodniškem darilu izločila Italijo, potem pa v četrtfinalu na enajstmetrovke (tako kot Rusi!) še Španijo. A ne glede na vse povedano in ne glede na dejstvo, da bodo Rusi igrali pred fanatičnim domačim občinstvom, je Hrvaška tukaj vendarle favorit. Toda to vlogo bo lahko upravičila le, če bo igrala svojo igro in ne bo zapadla v rusko uspavanko. Potrebno je pač biti potrpežljiv, iskati razpoke na ruskih bokih in s hitro transformacijo spraviti Rebića v situacijo ena na ena z »dedkom« Ignjaševičem. Hrvaška sredina je neprimerno močnejša od ruske, tu mora Dalić dobiti bitko za Soči, ruskemu kolegu se ne sme pustiti  speljati na limanice, kot se mu je to zgodilo proti Danski. Rusi ogromno pretečejo (največ na prvenstvu) in bolj, ko bo tekma šla proti koncu, bolj bodo utrujeni. Hrvati se sicer precej bolje znajdejo, kadar niso v vlogi favorita in mnogo lažje bi jim bilo igrati proti Špancem – toda takšne priložnosti pač ne gre izpustiti, nanjo čakajo že dvajset let in kdo ve, če se bo še kdaj ponudila. Ajmo Vatreni!  

0 Comments

LEPOTA, FARSA IN KOMEDIJA ZMEŠNJAV

12/2/2024

0 Comments

 
Tekme osmine finala so postregle s prav vsem, kar lahko ponudi nogometna igra. Če začnemo s tistim najlepšim, že prvi dan sta Francija in Argentina odigrali lepotico prvenstva, to je prva tekma po SP 1998 katero uvrščam na mojo lestvico desetih najlepših tekem, kar sem jih gledal na SP. Ta zdaj izgleda takole:
 
1. FRA : BRA 5:4 (1:1; 1:1) Četrtfinale - Guadalajara, 21/06/1986
2. ITA : BRA 3:2 Četrtfinalna skupina - Barcelona, 05/07/1982
3. GER : FRA 7:6 (3:3; 1:1) Polfinale - Sevilla, 08/07/1982
4. BRA : NET 3:2 Četrtfinale - Dallas, 09/06/1994
5. FRA : ARG 4:3 Osmina finala – Kazan, 30/06/2018
6. NET : ARG 4:0 Polfinalna skupina - Gelsenkirchen, 26/06/1974
7. NET : ITA 2:1 Polfinalna skupina - Buenos Aires, 28/06/1978  
8. ARG : GER 3:2 Finale - Mexico City, 29/06/1986
9. BRA : NET 5:3 (1:1; 1:1) Polfinale - Marseille, 07/07/1998
10. BRA : SZ 2:1 Tekma v skupini - Sevilla, 14/06/1982
 
V mojem ocenjevanju tekem sem temu epskemu dvoboju med Francijo in Argentino dodelil »samo« devetko, za desetico je zmanjkalo kvalitete v argentinski obrambi, ki je bila znova povsem porozna, Mbappe je sicer mojster, ampak takih sprehodov si resna obramba ne sme dovoliti. Francija igra takole na »refule«, Pogba na trenutke deluje povsem nezainteresirano, potem pa kar naenkrat vžge motor in tiste dolge noge potegnejo proti nasprotnikovemu golu. V takih tekmah na izpadanje se je po zaostanku zelo težko vračati, v tem smislu sta obe ekipi pokazali kvaliteto, Argentina ni popustila in je pretila vse do zadnjega sodnikovega žvižga, toda na koncu jo je pokopala njena katastrofalna obramba. 3-5-2 je potrebno znati odigrati, zahteva zelo specifične tipe igralcev tako v zadnji kot v srednji liniji, Argentina jih nima (ali pa so njihovi najboljši dnevi že davno mimo, kot pri Mascheranu) in Messi gre domov, nikoli ne bo svetovni prvak in nikoli ne bo nasledil Maradone. Domov gre tudi Ronaldo, njegovi Portugalski se je v slabem smislu vrnilo vse, kar jo je vleklo naprej na EP 2016. Urugvaj in Portugalska pravzaprav igrata bolj ali manj podobno in kdor  v taki tekmi prvi zadene je v veliki prednosti, lahko se zapre in čaka na novo napako nasprotnika. Godin se je sicer enkrat pustil peljati Ronaldu na limanice in Pepe je takoj zabil, toda ko sta Suarez in Cavani še drugič udarila, je bilo portugalske in Ronaldove zgodbe konec.
 
Za razliko od prvega dne osmine finala je drugi dan ponudil tisto negativno plat nogometa, igro samo in zgolj na rezultat. Tekmo med Španijo in Rusijo ne morem poimenovati drugače kot farsa. Domačin je sparkiral avtobus v svoj kazenski prostor in čakal na enajstmetrovke, ki že po naravi stvari nudijo psihološko prednost ekipi, ki se celo tekmo brani. Rusi si v 120 minutah niso ustvarili niti ene priložnosti, rešil jih je Pique, ki res nima sreče: pred SP so mu vlomili v hišo, nato mu je Iranec prodal tunel, zdaj pa je zakrivil še enajstmetrovko. Po spletu krožijo dovtipi, da si je Pique (kot Katalonec) pravzaprav želel izpad Španije in ko je videl, da Rusi niti slučajno ne morejo zabiti, je pač iztegnil roko. Toda v bistvu si je Španija sama kriva, po bedasti zamenjavi trenerja je padala iz tekme v tekmo in se zgubljala v neštetih podajah v širino (postavila je nov rekord SP v številu podaj na eni tekmi, kar 770 jih je zbrala že v rednem delu tekme, na koncu pa je presegla tisočico). Hierro ni uspel najti prave formule, ni izkoristil potenciala nogometašev, ki jih je imel na klopi, ni delal pravih menjav, ko jim je šlo za nohte, v igri je puščal igralce, ki so bili vidno utrujeni, adios Espana.
 
Zvečer je nato rusko – španski farsi sledila še hrvaško – danska, recimo ji komedija zmešnjav. Po furioznem začetku (prvič v zgodovini SP sta dva gola padla tako hitro, že do 4. minute) in dveh kardinalnih napakah obramb se je začelo dansko »raziskovanje vesolja«, nabijali so žoge v zrak proti hrvaškemu golu, Knudsen pa je pred gol metal en aut za drugim. Dalić je prvič v svoji kratki selektorski karieri naletel na malo bolj izkušenega kolega, starega mačka Hareide-ja, ki je pogruntal, kako nevtralizirati močno hrvaško sredino, v nadaljevanju pa nasprotniku nastavil še dodatno past v obliki ofenzivno naravnanega vezista Schoeneja, on in Knudsen na tekmah v skupini sploh nista igrala. Hrvaška je reagirala na negativen način, namesto pritiska na nasprotnikovo zadnjo linijo je v strahu pred globinskimi podajami pomaknila svoje glavne adute nazaj, to je bilo še posebej vidno v drugem polčasu. V podaljšku je nato vendarle prišla do izraza kvaliteta, ena genialna podaja Modrića bi pravzaprav morala odločiti tekmo, a kaj, ko je njen avtor nato zgrešil penal; v tistem trenutku sem pomislil, da je hrvaških upov konec. Toda tako kot se je Portugalcem vse vrnilo milo za drago, se je zdaj končno enkrat sreča nasmehnila tudi Hrvatom (in jim vrnila za nesrečne izpade proti Turčiji in Portugalski na EP). Za nevtralnega opazovalca je bilo streljanje enajstmetrovk skoraj smešno, na koncu je Subašić s tremi obrambami izenačil rekord SP, ki ga je doslej sam držal Portugalec Ricardo (POR : ENG, četrtfinale 2006). Saj razumem, da je pritisk gromozanski, ampak tako slabo penalov ne izvajajo niti v mlajših kategorijah! S častno izjemo Kjaera so vsi nekaj plasirali po tleh in upali, da bo vratar poletel v nasprotni kot. Ko je pristopil k izvajanju Modrić, sem se prijel za glavo – ko igralec zgreši penal v rednem delu, se ga ja ne da streljati še v shootoutu – in res je samo malo manjkalo, da bi zadel Schmeichela v nogo, Bog se usmili…
 
Švica je tudi proti Švedom začela mlačno, tako, kot že proti Srbiji in to se ji je tokrat za spremembo maščevalo. Švedi so sicer zgrešili cel kup priložnosti, a ko so si Švicarji sami zabili gol, poti nazaj prek granitne švedske obrambe ni bilo več. Vsa čast Švedom, po tistem tragičnem porazu z Nemci so se dvignili in zdaj so v četrtfinalu. Tam se bodo pomerili z Angleži, ki so končno razbili urok enajstmetrovk, čeprav so tudi tokrat že zaostajali in le nespretnosti zadnjih dveh kolumbijskih strelcev se imajo zahvaliti za napredovanje. Sicer so Angleži večji del tekme dominirali, a ko je Kolumbija z že tretjim golom visokega Mine (zabil je že Poljski in Senegalu) v sodnikovem podaljšku izenačila, je bil pri Angležih opazno prisoten strah, tisti strah, ki hromi noge in ekipi preprečuje normalno igro. Tokrat so se izvlekli, kdo ve, kako bo naslednjič.
 
Naveza Willian – Neymar se vedno bolj kaže kot ključna os, okoli katere se vrti brazilska igra, ki je iz tekme v tekmo bolj konkretna in dodelana – proti Mehiki so na trenutke že čarali. Mehika se je v prvem polčasu še nekako držala in skušala parirati, a ko so v drugem Brazilci dvignili tempo in intenzivnost, je pod pritiskom popustila. Mehičani se po odličnem začetku prvenstva znova poslavljajo v osmini finala, to se jim je zdaj zgodilo že sedmič zapored. Za večerni dvoboj med Belgijo in Japonsko smo mnogi mislili, da bo šlo za en čisti dolgčas in za zanesljivo zmago Belgije. Toda dobili smo sijajno predstavo, ki v drugem polčasu v ničemer ni zaostajala za tekmo med Francijo in Argentino. Vsa čast samurajem, niso dovolili, da bi si jih zapomnili po kalkulantskem pristopu proti Poljakom, namesto tega so napadli favorizirane Belgijce in jih spravili na rob izpada! Japonci vsake toliko časa na SP odigrajo eno zanje povsem netipično tekmo, pred 8 leti so v Južni Afriki razbili Dance v tekmi, ki je odločala o napredovanju iz skupine. Tukaj bi se morda po vodstvu z 2:0 morali malo potegniti nazaj in se zapreti, a so še vedno jurišali proti belgijskim vratom. Belgijski selektor je zadel z menjavama, ki sta mu pomagali vnovčiti objektivno prednost v kvaliteti in v višini, tista zadnja kontra je bila kot iz učbenikov in Belgija je postala prva reprezentanca, ki je v tekmah na izpadanje kdaj koli nadoknadila zaostanek dveh golov. Ampak res mi je žal srčnih sinov vzhajajočega sonca, poslovili so se kot gospodje, slačilnico so zapustili takšno, kot je bila, ko so vanjo vstopili, vse pospravljeno, na mizi pa napis hvala v ruščini. Ni ostalo neopaženo in ne bo pozabljeno!

Picture
0 Comments

SOMRAK BOGOV

12/2/2024

0 Comments

 
Le kaj lahko bolje opiše entropijo (zdaj že bivših) svetovnih prvakov kot naslov znamenitega Wagnerjevega dela, velikega finala Sage o Nibelungih? Nemci so prišli na SP kot eni izmed favoritov, če ne kar kot največji, zdaj pa odhajajo domov in to po sramotnem porazu s Korejo(!!), katero so morali za napredovanje samo premagati! Ko mi je moja draga življenjska spremljevalka pred tekmo med Nemci in Korejci omenila, da se morda lahko zgodi kak čudež, sem odvrnil, da tudi če bi imel nemški avtobus karambol in bi cel Elf igral z eno nogo v gipsu, bi Korejo vseeno premagali. Ampak je niso, na koncu je prišlo celo ponižanje v obliki dveh korejskih zadetkov! Mislil sem, da tega dneva ne bom nikoli doživel, ampak zdaj vidim, da je na tem prvenstvu mogoče pa res prav vse. Nič od tega, kar se bo še dogajalo v izločilnem delu ne more biti niti približno taka senzacija, kot ta izpad Nemcev. Prepih v nemški obrambi je bil zelo opazen že na prvi tekmi z Mehiko, proti Švedom jih je rešil izjemen zadetek Kroosa v zadnjih sekundah tekme, s Korejo pa so odigrali še slabše, dobro, če bi izkoristili vsaj eno izmed svojih priložnosti bi se uvrstili naprej, ampak spet je zadaj zevala ogromna luknja, kaka boljša ekipa od Koreje bi to kaznovala že davno pred sodnikovim podaljškom. Pozna se, da ni več obeh motorjev, Lahma in Schweinsteigerja, ki sta pred štirimi leti dajala ton nemški igri, zdaj je šlo vse skupaj bistveno prepočasi. Nimajo pravega centerforja, Muller in tudi Gomez nista mogla nič, pravzaprav je vse viselo na navdihu Kroosa in Khedire. Ozil je deloval, kot da se ga vse skupaj ne tiče, novi upi, ki bi morali prerasti v nosilce igre (Kimmich, Werner, Reus) pa so popolnoma zatajili. Tako se je že tretjič (in četrtič za evropske ekipe) zapored zgodilo, da je branilec naslova izpadel že v skupini. Francija je branila naslov 2002 in izpadla brez danega gola, 2010 so po porazu s Slovaki izpadli Italijani in pred štirimi leti so se po porazu proti Čilu neslavno poslovili Španci – med bolj vraževernimi navijači stvar počasi že dobiva etiketo prekletstva. Najbolj so od nemške polomije profitirali Mehičani, ki so po tretjem golu Švedov gotovo že pakirali kovčke in samo še čakali na milostni strel v obliki pregovornega nemškega gola v zadnjih minutah tekme. A Garyjevo pravilo je tokrat končno enkrat zatajilo in Lineker ga je na Twitterju že spremenil: "Nogomet je preprosta igra. 22 igalcev se 90 minut podi za žogo in na koncu Nemčija vedno ne zmaga. Prejšnja verzija odhaja v zgodovino!" Splet je tudi poln fotografij in videov Mehičanov, ki objemajo svoje nove prijatelje Korejce, pred korejsko ambasado v Mexico Cityju se je zbrala hvaležna množica in mehiška letalska družba je cene poletov v Korejo promocijsko znižala za 20%! Takšen je naboj, ki ga prinaša svetovno prvenstvo, ljudje se identificirajo s svojo reprezentanco, športni (ne)uspeh pa povezujejo z narodnim ponosom; kar smo mi doživljali na lanskem košarkarskem EP, doživljajo in čutijo – še posebej v Latinski Ameriki – ob vsakem nastopu svoje nogometne reprezentance. Švedi so po naravi sicer manj temperamentni od Mehičanov, a so se po smoli proti Nemcem nekateri že pričeli jeziti na selektorja, ki se je odrekel Ibrahimoviću (ta se je za SP sam ponujal), po prepričljivi zmagi nad Mehiko so ti glasovi zdaj seveda potihnili. Švedi imajo priložnost, da se z zmago nad Švico (ki je zame vseeno favorit) uvrstijo v zanje sanjsko četrtfinale. Mehičani so s porazom v zadnji tekmi zapravili vse, kar so zgradili v prvih dveh in ko se bo evforija polegla, bo prevladalo spoznanje, da jih zdaj čaka Brazilija in da to najverjetneje pomeni konec poti. Brazilci namreč igrajo vedno bolje, proti sicer zelo solidni Srbiji so tekmo rutinirano pripeljali do konca, napadalci se počasi ogrevajo na delovno temperaturo, obramba pa deluje čvrsto, za Brazilce že skoraj prečvrsto.
 
Prvič v zgodovini SP je o potniku v osmino finala odločal kriterij fair-playa. Kratko je potegnil Senegal, ki je proti Kolumbiji igral preveč ležerno, samo čuvali so nulo, ampak to se po navadi maščuje in ko so dobili gol, niso bili več zmožni prestaviti v višjo prestavo. Kolumbija ni briljirala, je pa že drugič zapored dosegla odločilni gol na zanje povsem netipičen način, z glavo je po predložku znova zadel visoki Mina. Japonci so prvi dve tekmi odigrali presenetljivo solidno, proti Poljakom (ki so zame poleg Nemcev največje razočaranje prvenstva) pa so spet pokazali svoj stari, plašni obraz; zadnjih 15 minut so samo čuvali rezultat, kaj pa če bi na drugi tekmi Senegal zadel? Angleži in Belgijci so odigrali ležerno tekmo, naneslo je pač tako, da ne eni ne drugi niso bili povsem prepričani ali je bolje zmagati ali izgubiti. Na koncu je več poguma in ambicij pokazala Belgija, ki v osmini finala z Japonsko ne bi smela imeti težav, v četrtfinalu pa jo najverjetneje čaka Brazilija. Angleže čaka najprej Kolumbija, potem pa zmagovalec tekme med Švedsko in Švico; bomo videli, izkušnje učijo, da se kalkuliranje in taktiziranje po navadi ne izplača.
 
Zdaj se začenja izločilni del, osmina finala je nekakšno sito, ločnica med končno pozitivno ali negativno oceno nastopa neke reprezentance. Drži sicer, da je za nekatere (npr. Ruse) velik uspeh že preboj iz skupine, vendar je četrtfinale tisto, ki loči velike od dobrih, može od fantkov – biti med 8 na svetu le ni kar tako! Sproti sem ocenjeval tekme v skupinskem delu, povprečna ocena je 6,31; najbolje (9) sem ocenil tekmo med Španijo in Portugalsko, oceno 8 so dobile tekme Mehika : Nemčija, Hrvaška : Argentina, Švica : Srbija, Japonska : Senegal in Španija : Maroko.  Štiri tekme so bile tako slabe, da sem jih ocenil s 5 – Maroko : Iran, Francija : Danska (edina 0:0) ter tekmi Savdske Arabije proti Urugvaju in Egiptu. Doseženih je bilo 122 golov, kar znaša za današnji nogomet solidnih 2,54 gola na tekmo. Vse možne točke so osvojili Urugvaj (ki je tudi edini ohranil svojo mrežo nedotaknjeno), Hrvaška in Belgija, slednja je tudi zabila največ golov – 9. Brez točk sta ostala Egipt in Panama, ki je tudi prejela največ golov, kar 11. Sodniki so pokazali tri rdeče kartone (od teh je samo Skomina pokazal direktnega Kolumbijcu), VAR pa je vplival na rekordnih 24 enajstmetrovk – kar 10 jih je bilo dosojenih po video pregledu. Strelci so zadeli 18x, 6x pa zgrešili, med »grešniki« najdemo tudi Messija in Ronalda.
 
In ko smo že ravno pri penalih, gotovo bo v izločilnem delu prej ali slej prišlo tudi do njihovega izvajanja po podaljšku; slednje enim »leži« bolj kot drugim; tule so izkupički posameznih reprezentanc v »shootoutu«: GER 4-0, ARG 4-1, BRA 3-1, FRA 2-2, ITA 1-3, SPA 1-2, NET 1-2, ENG 0-3, IRE 1-1, CRC 1-1, MEX 0-2, ROM 0-2, BEL 1-0, BUL 1-0, POR 1-0, SWE 1-0, KOR 1-0, UKR 1-0, URG 1-0, PAR 1-0, YUG 0-1, SUI 0-1, JAP 0-1, GHA 0-1, CHI 0-1, GRE 0-1. Dvakrat sta po enajstmetrovkah medsebojno »obračunali« le FRA in ITA (1-1). Doslej je bilo vseh enajstmetrovk v »shootoutu« 240 na 26 tekmah (od tega 2x v finalu – 1994 in 2006). Strelci so zadeli 173x (72%), gol so zgrešili 10x (4%), vratnico ali prečko so zadeli 11x (4%), vratarji pa so obranili 49 (20%) strelov. Torej se v povprečju zgrešijo 3 enajstmetrovke od 10-tih, oziroma trije na en »shootout«. Odločitev doslej le 2x ni padla po seriji 5 enajstmetrovk ali manj (GER : FRA 1982 – to je bil sploh prvi »shootout« na SP – in SWE : ROM 1994). Pri enajstmetrovkah imena ne pomenijo kaj dosti; med drugimi so ga polomili Stielike, Socrates, Platini, Stojković, Maradona, Belodedici, Baggio, Baresi, Ševčenko, Lampard, Trezeguet in  Sneijder. Psihološki pritisk pomembnosti trenutka je pač tako velik in tako intenziven, da mu marsikdaj podležejo tudi najboljši!

0 Comments

SREBRNA REKA NE PRESAHNE KAR TAKO

12/2/2024

0 Comments

 
0 Comments

KAJ JE REKEL GARY LINEKER

12/2/2024

0 Comments

 
Po polfinalnem porazu Anglije proti Nemčiji (po enajstmetrovkah) na SP 1990 v Italiji je imel Gary Lineker vsega dovolj. Novinarji znajo postavljati bedasta vprašanja (angleški so pri tem naravnost nenadkriljivi) in na še eno tako vprašanje – »Kako se počutite po porazu?« (hja, bojda odlično!) – je flegmatično odgovoril: »Nogomet je zelo enostavna igra, 22 mož se 90 minut podi gor in dol po igrišču, na koncu pa vedno zmaga Nemčija!« Po dramatični nemški zmagi nad Švedi je legendarni centerfor Evertona in Barcelone svojemu »pravilu« dodal še modifikacijo: »Nogomet je zelo enostavna igra, 22 mož se 82 minut podi gor in dol po igrišču, potem je Nemec izključen, odigra se še deset minut in na koncu vedno zmaga Nemčija!« Obstaja sicer še ena modifikacija Linekerjevega pravila, nastala je na SP v Franciji 1998 (in bila verificirana na EP v Avstriji deset let kasneje), a o njej morda več, če bo do take situacije sploh prišlo (ne more pa priti pred finalom).
 
Švedi so imeli vse, bili so pol minute oddaljeni od skoraj zanesljive uvrstitve v osmino finala, zdaj pa bo v tej skupini še zelo zanimivo. Zanesljivo je le eno – vsi trije povsem sami odločajo o svoji usodi; Mehičanom je dovolj točka, Švedom kakršnakoli zmaga, Nemcem pa zagotavlja napredovanje vsaka zmaga nad Korejo z dvema goloma razlike in tudi če zmagajo samo za en gol, izmed vseh možnih scenarijev obstaja le eden, po katerem bi izpadli. Če Švedi premagajo Mehiko (in jasno, Nemci Korejo), bodo tri reprezentance imele po 6 točk in Mehiki bo v tem primeru še kako žal za tisti nepotreben gol Korejcev v sodnikovem podaljšku, prvi kriterij ob enakem številu točk je namreč skupna gol razlika. Kombinacij je ogromno (teoretično lahko napreduje celo še Koreja), zato bom tukaj obdelal le tisto najbolj zanimivo: če Švedi in Nemci zmagajo s po 1:0, bodo vse tri reprezentance imele 6 točk in gol razliko 3:2, naslednji kriterij je skupno število doseženih golov, ker je tudi to identično, se gledajo medsebojne tekme – v tem krogu imajo vse tri reprezentance po tri točke, medsebojno razliko v golih imata Švedska in Nemčija 2:2, Mehika pa 1:1, ker je nadaljnji kriterij število doseženih golov na medsebojnih tekmah, bi Mehika izpadla! Če bi se zgodil ta scenarij, da bi vsi trije imeli po dve zmagi in en poraz, bi se šele drugič v zgodovini SP zgodilo, da izpade ekipa z dvema zmagama v skupini – doslej so bili edini osmoljenci te vrste Alžirci na SP 1982, po tisti šlamastiki med Nemci in Avstrijci.
 
Če so se svetovni prvaki Nemci bolj ali manj že rešili najhujšega, pa drugega finalista prejšnjega SP (Argentino) boj za to še čaka. Krivi so si seveda sami, tekmo s Hrvati so že začeli s prepihom v obrambi (igra z le tremi v zadnji vrsti je proti takim hitrim krilom, kot jih imajo Hrvati, naravnost samomorilska), ko ga je katastrofalno polomil še vratar Caballero jih je zajela letargija, po Modrićevi mojstrovini pa je nastopila še entropija – popoln razpad sistema. Selektor Sampaoli ima očitno samo načrt A – spraviti žogo do Messija in upati na kak čudežni trenutek njegovega navdiha. Sampaolijev trenerski kolega Dalić je odlično opravil svoje delo in samo vzel, kar je bilo ponujeno na pladnju. Rakitić se je prilepil na svojega soigralca iz Barcelone, če se mu je slednji slučajno kdaj izmaknil, ga je pričakal Brozović in s tako odrezanim Messijem je bila Argentina nebogljena – na celi tekmi si je ustvarila le eno samo res veliko priložnost, ko je Acuna zgrešil prazen gol s šestnajstih metrov. Če bi zadel, bi se morda vse skupaj zasukalo drugače, ampak Hrvaška je venomer pretila, za argentinsko sredino je ves čas zevala ogromna luknja. Hrvati so zaenkrat tudi edini, ki že vedo, da bodo prvi v skupini in tudi kje in kdaj bodo igrali tekmo osmine finala, teoretično sicer še ne, ampak to je res zgolj teorija. Argentina mora premagati Nigerijo, ob morebitni zmagi Islandije nad Hrvati pa ji zaradi slabe gol razlike tudi to najverjetneje ne bo zadostovalo. Sicer so Afričani presenetili Islandijo, v prvem polčasu so bili severnjaki za razred boljši in nevarnejši, v drugem pa povsem neprepoznavni, Musa jih je dvakrat prevrtel kot kake mladince.
 
S »hrvaško« skupino se križa skupina s Francijo in Dansko v glavnih vlogah, Francozom na medsebojni tekmi zadnjega kola za prvo mesto zadostuje remi, Danci morajo zmagati, teoretične možnosti za napredovanje pa ima tudi še Avstralija, a za to mora premagati (sicer že izpadli) Peru in upati na poraz Dancev. V dveh skupinah sta potnika v osmino finala že znana – v skupini A se bosta za prvo mesto udarila Rusija (ki ji zaradi boljše gol razlike zadostuje remi) in Urugvaj, v skupini F pa Belgija in Anglija – obe imata gol razliko 8:2 in če bosta odigrali neodločeno, bo zmagovalca skupine določilo manjše število kartonov, če bi bilo enako še to, bo FIFA (gotovo z velikim pompom) zmagovalca skupine izžrebala. Belgija blesti, ima razkošen izbor igralcev, igra enostavno in zaenkrat povsem upravičuje vlogo tihega favorita iz ozadja, morda so tokrat uredili medsebojne odnose (po navadi je ob prvih težavah prihajalo do sporov med tremi etničnimi skupinami v reprezentanci – Flamci, Valonci, priseljenci) in če je temu tako, bo z lahkoto prestala tudi resnejše preizkušnje od Tunisa in Paname. Tudi Anglija igra na svežino in polet, resda je Panama zašla na SP, ampak njega dni so Angleži znali moriti duha in se mučiti tudi s takimi nasprotniki; samo spomnimo se, Trinidad (ki je s Panamo povsem primerljiv) so na SP 2006 komajda premagali z 1:0 in še to z golom velikana Croucha iz (spregledanega) ofsajda v 82. minuti.
 
Belgija in Anglija bosta tekmi osmine finala igrali z ekipama iz skupine F, kjer je včeraj Kolumbija spomnila na svoje brazilske predstave in razmontirala Poljake. Najprej so jim dali gol z glavo (ravno v skoku naj bi bili Poljaki superiorni), potem pa so v drugem polčasu uprizorili še dve taki klasični šah mat akciji – obe sta se zaključili s tistim, kar je meni osebno v nogometu najlepše, tistim smrtnim, filigransko natančnim zadnjim pasom, ki obrambo vrže iz igre, napadalca pa izvrže ena na ena z vratarjem, tak pas premorejo le največji mojstri. Senegal in Japonska sta odigrala lepo, zanimivo in tudi rezultatsko napeto tekmo, Japonci presenečajo in so zdaj v zelo ugodnem položaju, sploh ker zadnjo tekmo igrajo z že odpisanimi in povsem razglašenimi Poljaki. Tem slednjim se zgodovina ponavlja, kvalifikacije oddelajo suvereno, potem pa se na prvenstvu povsem izgubijo, celo na domačem EP 2012 so izpadli že v skupini. Za drugo vozovnico se bosta spopadla Senegal in prerojena Kolumbija, pri čemer mora slednja zmagati. Pravzaprav škoda, nekako bi najraje videl, da bi napredovali oboji (in izpadli Japonci), a za kaj takega ni prav veliko možnosti.
 
V skupini B Španija res ne bi smela imeti težav z že izpadlim Marokom, saj ne, da Afričani ne bi igrali dopadljivo, a tudi zanje velja, kar je Vasle včeraj rekel za Iran – vse je super, samo golov ni. Iran sicer ima na svojem kontu en gol, a še tistega si je nasprotnik zabil sam. Zaradi tega enega avtogola ima Iran zdaj še eno priložnost, za napredovanje mora premagati Portugalsko. Proti Španiji so Iranci pokazali, da znajo še kaj drugega, kot se samo braniti, ampak morali se bodo odpreti in potem je tu Ronaldo. Bomo videli, ali lahko iranski selektor Queroz (sicer Portugalec) svojim rojakom zakuha katastrofo izpada.
 
Ostane še skupina F, Brazilci so se dolgo mučili s Kostariko (ali bolje rečeno z izjemnim Navasom), za tekmo med Srbijo in Švico pa se je vnaprej vedelo, da brez »dinamitnih« vložkov enostavno ne bo šlo. Svoje je dodal še sodnik – ne vem ali je tisti penal bil ali ne, ampak sodniku so iz centrale sugerirali uporabo VAR in najmanj, kar bi lahko storil je, da bi ta nasvet upošteval. Srbija je začela odlično, Švicarje (ali karkoli že so) je imela v knock-downu, a ker jih ni knockoutirala, sta prišli do izraza izkušenost in nesporna kvaliteta reprezentance z belimi križi na rdeči podlagi. Na koncu je neumnost storil še Tošić, najprej je ob podaji proti Shaqiriju stopil korak naprej, ko mu je kapnilo, da na svoji polovici igrišča napadalec ne more biti v ofsajdu, je bilo že prepozno. Moral bi storiti prekršek, magari bi ga povlekel za dres, dobil bi sicer rdečega, ampak Srbija bi bila pred zadnjim kolom v ugodnem položaju, tako pa mora zdaj narediti nemogoče – premagati (in izločiti!) Brazilijo in tega FIFA prav gotovo ne bo dovolila, sploh po Krstajićevi neposrečeni omembi Haaga. Švici po drugi strani zadostuje že remi z odpisano Kostariko; o Švici in njihovih igralcih sem dosti razglabljal že med prejšnjim SP, zato bom tukaj dodal samo še tole: kdor se želi iti folkloro, naj se priključi kakemu folklornemu društvu, v Švici jih je  - takšnih in drugačnih – več kot dovolj, v šport pa tovrstna, provokativna folklora zagotovo ne sodi.
 
Tako, odigranih je natanko polovica – 32 od 64 – tekem, ostaja nam še zadnje kolo v skupinah. Od 32 udeleženk jih je zanesljivo v osmini finala zaenkrat samo šest (Rusija, Urugvaj, Francija, Hrvaška, Belgija in Anglija), 8 reprezentanc (Egipt, Savdska Arabija, Maroko, Peru, Kostarika, Tunis, Panama in Poljska) pa bo zadnjo tekmo igralo le še za prestiž in za popravljanje bledega vtisa. Vsi ostali so  - vsaj v teoriji – še v igri za napredovanje, zgolj od sebe jih je odvisnih 14 (Španija, Portugalska, Iran, Danska, Nigerija, Brazilija, Švica, Srbija, Mehika, Nemčija, Švedska, Japonska, Senegal in Kolumbija), vse te si lahko z zmago (pri čemer so Nemci edini, ki – vsaj v teoriji – potrebujejo +2), nekatere pa tudi že z remijem, zagotovijo napredovanje. Štirim reprezentancam (Avstralija, Islandija, Argentina in Koreja) pa se mora poleg njihove zmage »poklopiti« tudi rezultat druge tekme v skupini.

0 Comments

NOVI SVETOVI

12/2/2024

0 Comments

 
Angleži so znani po svojem priseganju na tradicijo in posledično po nepripravljenosti za spremembe. Ena takšnih stalnic je leta in leta bila tudi postavitev njihove nogometne reprezentance v formaciji 4-4-2. Po (rezultatski) potrebi se je sicer modificirala v 4-5-1 ali 4-3-3, toda tista osnovna ideja štirih igralcev v zadnji liniji (Nemci pravijo temu Viererkette) je ostajala nespremenjena. Razlogi za to so preprosti: takšna postavitev je zelo dobro uravnotežena tako v fazi v obrambe kot v fazi napada, je elastična in uporabna proti vsakemu nasprotniku, razen tega jo je najlažje natrenirati in jo realizirati, po domače povedano, lahko jo odigra vsak butl, če je le fizično dovolj pripravljen. Toda razvoj nogometne igre drugod po svetu je šel naprej, dandanašnji večina vrhunskih ekip igra v še bolj elastični in lažje prilagodljivi formaciji 3-5-2, ki se, spet po rezultatski potrebi, lahko spremeni v 3-6-1 ali 3-4-3. To 3-5-2 formacijo je prvi uporabil Gusztav Sebes, trener legendarne madžarske »lahke konjice«, ki je v prvi polovici petdesetih let prejšnjega stoletja veljala za merilo stvari v nogometu in ki le po tistem »Bernskem čudežu« ni postala tudi svetovni prvak. In medtem, ko so angleški klubi z leti temu trendu pričeli slediti, se je njihova reprezentanca držala starega, preverjenega recepta. Toda letos se je Gary Southgate odločil za izlet v novi svet in dobili smo novo, svežo, poletno in razigrano Anglijo, ki bi pravzaprav morala Tunizijo demolirati že v prvem polčasu; kljub številnim zgrešenim priložnostim je na koncu vendarle prišla nagrada v obliki gola Harryja Kanea. Dobro, Tunizija ni ravno neka velika ekipa, a svežina v angleški igri vzbuja upanje. V drugi tekmi te skupine se je Belgija poigrala s Panamo (ki, tako kot Savdska Arabija, na tem prvenstvu pravzaprav nima kaj iskati) in razplet skupine je že po prvem kolu bolj ali manj na dlani.
 
Drug tak novi svet so doživeli Japonci. Še pred štirimi leti jih je Kolumbija v eni najspektakularnejših predstav prvenstva razstavila na prafaktorje, tokrat pa so že v četrti minuti dobili nepričakovano darilo kolumbijske obrambe (za nameček je bil Skomina Kolumbijcu prisiljen pokazati še doslej edini rdeči karton na prvenstvu) in ko so v drugem polčasu Japonci končno doumeli, da morajo številčno inferiornega nasprotnika utrujati in raztegniti igro, je bilo samo vprašanje časa, kdaj bo kolumbijska obramba klecnila. Že v svojem uvodnem blogu sem omenil kako igra Senegal in točno tako so zaskočili nekonkretne Poljake. Za razliko od »angleško – belgijske« skupine je ta skupina zdaj povsem odprta – oba papirnata favorita sta prvo tekmo izgubila in lahko se zgodi še marsikaj.
 
Rusija in Urugvaj sta se zanesljivo uvrstila naprej, malce sem razočaran nad Egiptom, ki je klecnil na začetku drugega polčasa proti Rusom; če bi zdržali nulo tam do kake 75. minute in potem malo bolj pritisnili Ruse, bi se slednjim lahko pripetila usodna napaka – Salah je čakal, a ni dočakal in faraoni potujejo domov. Tudi Španija in Portugalska sta že zelo blizu uvrstitvi v osmino finala, čeprav so se Španci hudo poigravali z živci svojih navijačev – ko so se Iranci po prejetem golu malo sprostili, je pred španskim golom parkrat postalo hudo vroče, ubogi Pique, pred tremi tedni so jima s Shakiro vlomili v hišo, zdaj pa mu je Iranec »vlomil« v kazenski prostor – in to med nogama, ts, ts… Bo pa tu (za razliko od ruske skupine) zadnje kolo vsaj malo zanimivo – Portugalska in Iran se bosta udarila za napredovanje, pri čemer mora Iran zmagati. Portugalci imajo z Ronaldom seveda večje možnosti, ampak nikoli se ne ve, prej ali slej mora tudi Iran zabiti kak gol…  
 
Peru je proti Dancem igral lepo, a neučinkovito in danes si bo moral reševati kožo proti najtežjemu nasprotniku v skupini, Franciji. Težko si je predstavljati, da bi Francozi lahko izgubili, toda Peruju praktično igra le zmaga in v eni tekmi je možno vse, enako velja tudi za dvoboj neprepričljive Danske in čvrste Avstralije. Ampak tisti pravi boj na vse ali nič pa pričakujemo v soboto med Nemci in Švedi. Slednji bodo že drugič v 7 mesecih postavljeni pred isti izziv – če ne izgubijo, se bodo uvrstili naprej. Prvega (v dodatnih kvalifikacijah proti Italiji) so uspešno absolvirali, a proti Nemcem bo to precej težje, Nemci namreč morajo zmagati, že remi bi jih pahnil v katastrofo, potem bi (ob pričakovani zmagi Mehike nad Korejo) Švedom in Mehičanom na njihovi medsebojni tekmi za napredovanje zadostoval že neodločen izid , če morda kdo dvomi v tak scenarij, naj se spomni, kako so Švedi in Danci »družno« izločili Italijo na EP 2008.
 
Za konec moram omeniti še današnji obračun med Hrvaško in Argentino, ki bo v veliki meri definiral in zaznamoval nadaljnji potek trenerske kariere Zlatka Dalića. Doslej mu je šlo vse kot po maslu – ko si tega nihče drug ni upal, je prevzel krmilo Vatrenih, dobil tisto tekmo v Ukrajini, nato izločil Grke in tudi tukaj je preskočil (sicer ne previsoko) nigerijsko oviro. Toda ta tekma z Argentino bo preizkusila njegove trenerske sposobnosti (in predvsem njegov pogum) do skrajnih meja,  tudi on bo »odkril« nov svet, prvič bo igral z nasprotnikom, ki mora zmagati in ki ima v Messiju tudi kvaliteto za to. Vem, da gredo njegova razmišljanja v smeri zaprte igre s »pitbullom« Kovačićem na Messiju, toda Hrvaška ne zna igrati tako kot Islandija in zato mora Dalić ostati pogumen, igrati svojo igro ter Argentino z Rebićem in Perišićem napasti tam, kjer je najranljivejša – na bokih. Sretno, Vatreni!

0 Comments

FAVORITI (ŠE) NE ZMAGUJEJO

12/2/2024

0 Comments

 
Izmed vseh petih največkrat omenjanih favoritov za naslov (Nemčija, Brazilija, Španija, Francija in Argentina) je v prvem krogu zmagala samo Francija, a je ravno ta pokazala najmanj!
 
Toda pojdimo lepo po vrsti, prvenstvo sta odprli Rusija in Savdska Arabija s pričakovano dolgočasno tekmo, Arabci so enostavno preskromna in preveč omejena ekipa za to raven tekmovanja. Rusi so sicer odigrali korektno in zanesljivo zmagali, toda ne morem se znebiti občutka, da tudi oni nimajo neke kvalitete s katero bi lahko kot domačini resneje posegli po kakem presežku. Jutri zvečer bodo proti Egiptu doživeli svoj trenutek resnice, sicer jim najverjetneje zadostuje že točka, a če se jih malo močneje pritisne, znajo klecniti; vprašanje pa je, ali je Egipt sposoben nekega kontinuiranega pritiska. Proti Urugvaju so se solidno držali vse do zadnje minute, če bo Salah nared, zna biti proti Rusom zelo zanimivo. Naslednjo uspavanko sta nam priredila Maroko in Iran, slednji je nezasluženo zmagal z avtogolom Maročanov v sodnikovem podaljšku. Je pa zdaj za ene in druge konec lepega, čakata ju tekmi proti Špancem in Portugalcem, ki so odigrali krasno medsebojno tekmo, vprašanje je, ali bomo na tem SP še videli kaj podobnega. Posebej Španija deluje impresivno, dobro, Ronaldo je pač Ronaldo, kadar je v taki formi, lahko sam potopi prav vsako ekipo, ampak izmed vseh papirnatih favoritov je samo Španija res navdušila. Po navadi se taki dvoboji med favoritoma skupine v prvem kolu odigrajo taktično in z veliko mero pazljivosti. Da temu tokrat ni bilo tako, sta razloga dva: prvič, oboji bodo z lahkoto napredovali iz skupine (in ne samo to, eni in drugi so tudi zelo blizu uvrstitvi v četrtfinale, saj se njihova skupina križa z rusko) in drugič, hitri gol Ronalda je dal tekmi tisti pravi štih, glave in noge so se sprostile in dobili smo eno tako klasično lepotico, ki bo šla v zgodovino svetovnih prvenstev.
 
Sobota je bil edini dan s kar štirimi odigranimi tekmami ob različnih terminih (štiri tekme na dan bodo sicer odigrane tudi v zadnjem kolu vsake skupine, a takrat se bosta po dve igrali sočasno). Najprej smo videli na delu Francoze, ja, bili so boljši od Avstralcev, a daleč od tega, da bi z igro navdušili. Res je, da je težko igrati te uvodne tekme – sploh proti takemu žilavemu nasprotniku, ki se zvečine brani in za povrh še nima kaj izgubiti – ampak od galskih petelinov se vendarle pričakuje precej več. Za Francozi so na sceno stopili Argentinci in takoj na začetku tekme je bilo videti, kako porozna je njihova obramba, pozna se odsotnost Garaya, ki je bil na prejšnjem SP vodja obrambne linije in čim so Islandci spravili žogo v argentinski kazenski prostor, je bilo nevarno, pri izenačenju sta dva Argentinca zgrešila celo žogo. V drugem polčasu je potem severnjakov začelo malce zmanjkovati, Gauči so dominirali in bi zmagali, če Messi (pa ravno on!) ne bi zapravil enajstmetrovke. Je pa Islandija neverjetna, tako kot na EP se celo tekmo brani, kadar končno krene v napad pa deluje kot dobro namazan stroj. Recept je enostaven, prvi -sson žogo brcne naprej (in to visoko, da imajo čas priteči pod njo), potem jo drugi -sson z glavo podaljša še malo naprej in potem od nekod prišprinta naslednji -sson, ki se skuša zabiti pred nasprotnikov gol. Njihov odstotek izkoriščenih priložnosti mora biti naravnost fenomenalen, po navadi si pribrcajo eno, največ dve na tekmo, ne pomnim pa, da na kaki tekmi ne bi dosegli gola. Bomo videli, kako dolgo se jim bo taka taktika obnesla. Naslednjo tekmo bodo Islandci igrali z Nigerijo, ki je proti Hrvaški, milo rečeno, razočarala. Do nasprotnikovih 20 metrov je še nekako šlo, potem pa je zmanjkalo kreativnosti in konkretnosti. Res pa je, da je Hrvaška uspela vsiliti svoj stil igre in uveljaviti svoje adute: igro hitrih, kratkih podaj, odpiranje po bokih in igro iz prekinitev, za slednjo se je vedelo, da je Nigerija v njej šibka in tako sta tudi padla oba gola. Ko je na začetku drugega polčasa vse skupaj malo zaškripalo, je Dalić znal odreagirati in potem po neumnem prekršku nasprotnika za enajstmetrovko tekmo tudi mirno pripeljati do konca. Najlepšo sobotno tekmo sta odigrala Peru in Danska, oziroma bolje rečeno, odigral jo je Peru, a kaj, ko je nogomet igra, v kateri lahko slabši premaga boljšega. Za nezaslužen poraz so si Južnoameričani krivi sami, zapravili so cel kup priložnosti in še enajstmetrovko (spet se je potrdilo staro pravilo, da igralec, nad katerim je bil storjen prekršek, kazenski strel potem praviloma slabo izvede) in Danci (ki niso pokazali nič posebnega) so ne krivi ne dolžni prišli do zlata vrednih treh točk.
 
Nedeljske tekme so bile lepše kot sobotne; Srbija je proti Kostariki dominirala in slednjo je reševal Navas, a mojstrovine Kolarova niti on ni mogel obraniti. Nemčija in Mehika sta odigrali sijajen prvi polčas, ki je bil celo boljši od »pirinejske lepotice«. Mehika ima bliskovito transformacijo iz obrambe v napad; prek Layuna in Chicharitta so prihajali pred nemški gol in tam sejali paniko. Ne vem, ali je v nemški obrambi vgrajena sistemska napaka, ampak Hummels je prepočasen, skupaj s Plattenhardtom sta bila venomer na prepihu, med njima je zeval ogromen prazen prostor. Pred štirimi leti je ta prostor krpal Lahm, tukaj bi naj to počel Kimmich, a zdi se, da ni pravi tip igralca za take naloge, bomo videli, kako bo Löw odreagiral na naslednji tekmi. V prvem polčasu tudi ni bilo tistega pravega, »nemškega« pritiska na mehiški izhod iz obrambe, ravno ta pritisk je Nemcem pred štirimi leti prinesel naslov prvakov. V drugem polčasu so Mehičani nekoliko padli in popustili (takega tempa celo tekmo ni mogoče narekovati), Nemci so lažje prihajali do (pol)priložnosti, a tistega pregovornega nemškega gola v zadnjih minutah tokrat ni bilo in prvič po letu 1982 (takrat jih je zaskočila Alžirija Belloumija in Madjerja) so Nemci izgubili uvodno tekmo na SP. Če danes Švedi premagajo Korejo, jim bo proti Nemcem za napredovanje zadostoval že remi. A Nemcev še zdaleč ne gre odpisati, iz izkušenj vemo, da so mačka s sto življenji, na SP so igrali tudi že precej slabše, kot včeraj in se potem »prišlepali« do velikega finala.  Se pa čisto lahko zgodi, da bomo že v osmini finala videli tekmo vseh tekem, obračun obeh na stavnicah glavnih favoritov za naslov prvaka, namreč Nemčije in Brazilije. Slednja je proti Švici dominirala in povedla s zares krasnim golom Coutinha. Na tem prvenstvu smo videli že nekaj takih lepih golov s strelom od daleč ali iz prostega strela. Nogometna žoga ima v osnovi trojno gibanje: prvič rotacijo okrog lastne osi, drugič »felš«, katerega ji z udarcem da igralec (videli smo, kako je Coutinhova bomba zavila najprej desno stran od gola, potem pa se vračala v okvir gola) in, tretjič, zaradi naravnih zakonov gravitacije še padanje proti tlom; gol je širok sedem metrov in pravilno odmerjen ter plasiran strel je zelo težko, če ne kar nemogoče obraniti. Po vodstvu so se Brazilci prehitro zadovoljili in se pustili uspavati s strani povsem nenevarne Švice, ki pa je potem v drugem polčasu iz tako rekoč edine prave priložnosti zabila gol za izenačenje (pa še ta je bil po mojem mnenju neregularen; če bi sodnik šel gledat videoposnetek, bi gol moral razveljaviti!). Nato je Brazilija spet dvignila tempo in do konca pretila, a žoga nikakor ni hotela mimo odličnega Sommerja. Ta tekma je lahko lekcija za Tito, da mora venomer forsirati močan tempo in pritiskati na nasprotnika. Brazilija je močna, o tem ni dvoma, precej bolj kompaktna kot je bila doma pred štirimi leti. Obramba je boljša, »večnega« Luisa Gustava (ki je ob dodajanju napadu prepogosto pozabljal na svojo obrambno vlogo) je zamenjal Thiago Silva, čvrstost obrambne linije pa zagotavljata še Casemiro in Miranda. Na splošno je vtis, da je Tita dobro opravil svoje delo, ko se bo Neymar razigral (in se manj afnal), bo Brazilija zelo, zelo nevarna.
 
Na koncu moram seveda omeniti še letošnjo novost, to slovito videotehnologijo. Zadeva je dobra, le koncept se mi zdi malo zgrešen. Ne vem sicer, KDO je tisti, ki določi ali se bo gledal posnetek – sodnik sam ali mu to sugerirajo prek slušalk (zdi se mi, da gre za to drugo varianto), toda po mojem bi videoposnetek morala zahtevati ekipa, ki meni, da je bila oškodovana. Recimo, da ima vsaka ekipa po enkrat na polčas pravico zahtevati tak pregled (imenujmo ga videochallenge), če s tem videochallengem uspe, potem to pravico za tisti polčas zadrži, če ne, jo potroši (zato tudi ne bodo vlagali tega za vsako malenkost). Seveda, če je v prvem polčasu ne potroši, potem to ne pomeni, da ima v drugem pravico do dveh, bi pa v tekmah na izločanje vsaka ekipa tudi v podaljšku imela pravico do enega videochallenga.

0 Comments
<<Previous
    Picture

    RSS Feed

Powered by Create your own unique website with customizable templates.